Množičnemu financiranju (angl. crowdfunding), ki predstavlja skupno podporo posameznikov določenemu projektu, je nedavno podlegla celo londonska Kraljeva akademija, ki na kickstarterju, najbolj oblegani računalniški platformi za tovrstno financiranje, zbira sredstva za prevoz instalacije Tree (Drevo) slovitega umetnika Ai Weiweia. Za takšno kampanjo so se odločili, ker morajo za transport med Kitajsko in Londonom v kratkem času zbrati 100.000 funtov; za zdaj so nabrali slabi dve tretjini.
Uspešnejši že uveljavljeni akterji
Poznavalec množičnega financiranja Luka Piškorič pojasnjuje, da začetki dveh največjih platform, kickstarterja in indiegoga, temeljijo prav na podpori umetnosti. »Obe izvirata iz ZDA, kjer je kultura donatorstva tradicionalno izredno dobro razvita, saj tam država kulture ne podpira toliko kot denimo evropske države.«
Množično financiranje danes tako rekoč po vsem svetu predstavlja pomemben alternativni vir financ, poleg tega je »tovrstna aktivacija zelo dobra priložnost za vključevanje podpornikov v proces snovanja in izvedbo projektov ter razvijanje dolgoročnih odnosov z njimi«. Sogovornik pojasni, da praksa kaže, da so na področju kulture uspešne predvsem kampanje že uveljavljenih umetnikov, ki že imajo svoje množice sledilcev ter jih zato enostavneje in učinkoviteje nagovorijo.
To ni nadomestilo za javna sredstva
Kljub temu da sta kultura in umetnost na tovrstnih platformah dobro zastopani, imajo ustvarjalci pogosto zadržke ob takšnem »prosjačenju«. »Pogosto se bojijo javnega vrednotenja svojega dela. Bojijo se tudi, da bi lahko odločevalci v državnih službah v množičnem financiranju videli nadomestilo za državno podporo,« razmišlja Piškorič. »Množično financiranje se je že nekajkrat izkazalo tudi kot oblika protesta, ko država ni želela zagotoviti finančnih sredstev za realizacijo projekta. Pri nas je tak primer dokumentarni film Jaz sem Janez Janša.«
Ustvarjalna ekipa omenjenega filma se je po pomoč k občinstvu obrnila po tistem, ko je javni zavod Viba film odpovedal sodelovanje zavoljo domnevnih pornografskih prizorov in žaljivosti do takratnega predsednika vlade. Za dokončanje filma so na platformi verkami zaprosili za 6000 evrov, od 181 posameznikov iz Slovenije in drugod so prejeli še 20 odstotkov več.
Piškorič in oblikovalec Miha Artnak opozarjata, da nekatere stvaritve niso narejene samo za trg in jih ni mogoče izmeriti ali dostaviti. Oba pa pozdravljata misel o hibridnem modelu, ki bi združeval obe vrsti financiranja. Artnak pravi: »Davkoplačevalci smo že zdaj podporniki, le da bi v tem primeru sami izbirali, kam gre naš denar. Čeprav bi to raje zaupal stroki, sicer zmaga populizem in se namen kulture izgubi.« Kljub temu meni, da množično financiranje ne more nižati kakovosti v umetnosti.
Od Marine Abramović do Veronice Mars
V tujini so po množičnem financiranju posegli že številni priznani umetniki, tudi babica perfomansa Marina Abramović, ki je za svoj inštitut na tak način pridobila nekaj čez 660.000 dolarjev. »S svojim prispevkom ste postali ustanovitelj inštituta, ne le finančno, ampak tudi konceptualno,« je sporočila donatorjem. Največji uspeh običajno žanjejo glasbeniki in filmarji. Glasbenik Neil Young je za umetniško-tehnološki projekt Pono Music, predvajalnik in platformo za prenašanje glasbe v visoki kakovosti, zbral doslej enega največjih zneskov na kickstarterju: 6,2 milijona dolarjev.
Podobno bajni znesek 5,7 milijona dolarjev so namenili oboževalci televizijske serije Veronica Mars, ki so želeli, da se ta vrne v filmski obliki, kar ji je marca lani tudi uspelo. Donatorji so z zbranimi 1,4 milijona dolarjev omogočili tudi snemanje filma Da Sweet Blood of Jesus režiserja Spika Leeja, 200 tisočakov manj je za album Theatre is Evil, knjigo in turnejo nagrebla kraljica množičnega financiranja, pevka in performerka Amanda Palmer, ki pa je poskrbela tudi za škandal, saj je spremljevalnim glasbenikom na tej isti turneji sprva namenila zgolj pivo, objeme in promocijski material. Pozneje jim je na svojem blogu le obljubila plačilo.
Podpornikov več, če dobijo kaj v zameno
Med domačimi ustvarjalci je znan primer Laibacha, ki je na platformi indiegogo zbiral sredstva za severnoameriško turnejo. »Stroški izpeljave resne turneje po Severni Ameriki so izredno visoki in samo s koncerti vseh nismo mogli zadostno pokriti,« razloge za to potezo pojasni član skupine Ivan Novak. Z odzivom so bili izjemno zadovoljni, saj so v dobrem mesecu nabrali več kot 52.000 dolarjev. A sogovornik opozori tudi na negativno plat: »S takšno kampanjo je pravzaprav precej dela. Ko se odštejejo vsi produkcijski stroški, provizije in davki, ostane v bistvu za slavje sorazmerno malo denarja. Če seveda sploh ne omenjamo dejstva, da je občutek prostituiranja v procesu kampanje včasih neznosen.«
Na pozitiven odziv sta denimo naletela še album Severnica zasedbe Čedahuči in kratki film Kresnik Davida Sipoša in Tima Žibrata. Manj uspešen pa je bil mladi slikar Žiga Hriberšek, ki je za udeležbo na finalu mednarodnega tekmovanja Derwent Art Prize v Veliki Britaniji z množičnim financiranjem zbral slabo polovico želenih sredstev. Dejansko zgolj peščici umetnikov uspe. Artnak doda: »Kulturni projekti običajno ne dobijo nič več sredstev, za kolikor zaprosijo, saj se ne gredo igre ekonomije, temveč uresničitev zamisli.« Uspeh pa je povečini zagotovljen tudi tedaj, ko podporniki dobijo nekaj v zameno – običajno gre za promocijski material, ob prispevanju večjih zneskov pa morda tudi VIP-ložo ali večerjo s priznanim ustvarjalcem.
