Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin in Jim Morrison so samo nekateri od nadarjenih glasbenikov, ki so umrli prezgodnje in tragične smrti. Njihove zgodbe vedno znova vzbujajo radovednost v ljudeh, ki okoli njih radi spletejo posebne vrste avro, iz katere zrastejo pravi kulti; eden takih je na primer obiskovanje Morrisonovega groba na pariškem pokopališču Père Lachaise. Tovrstne obsesije je mogoče najti na vseh področjih umetnosti, nikjer pa ne na tako drastičen način kot prav na področju rock glasbe, ki se lahko pohvali celo s tako imenovanim klubom 27 (vanj so vključeni glasbeniki, ki so umrli v 27. letu starosti) in temu primerno krilatico Live fast, die young (Živi hitro, umri mlad).
Ne glede na tovrstno morbidnost – ki jo zagovorniki raje opisujejo kot umetniško melanholijo – pa omenjeni klub navdihuje tudi mnoge ustvarjalce, med drugim tudi filmarje. Tako ne preseneča, da so o vseh omenjenih članih kluba že posneli dokumentarne filme, nekateri pa so navdihnili celo kvazibiografske igrane filme. Tudi letošnja bera ni slaba, saj smo doživeli že dve premieri tovrstnih glasbenih dokumentarcev – Cobain: Montage of Heck, pod katerega se podpisuje Brett Morgen, in film Asifa Kapadie, ki je posnel film Amy. Čeprav sta se režiserja lotila podobne tematike (zgodbi Kurta Cobaina in Amy Winehouse sta različni, a je v njiju najti tudi precej vzporednic) in sta imela režiserja podobna izhodišča in priložnosti, pa njuna filma ne bi mogla biti bolj različna.
Med medijskim likom in realno osebo
Morgen je od Cobainove družine dobil neomejen dostop do raznovrstnega arhivskega gradiva, intervjuval je njegove prijatelje, sodelavce in znance, vse skupaj pa je podčrtal še z dodelanimi animiranimi sekvencami, s čimer je ustvaril kompleksen portret glasbenika od otroških let do vrhunca slave. Ob tem je v film vključil tudi Cobainove avdioposnetke, njegove dnevniške zapise, skice in risbe ter na tak način ponudil vpogled v večplastno osebnost, ki je stala za medijsko izpostavljenim likom.
Povsem drugačen pristop pa si je izbral Asif Kapadia, ki je z Amy ustvaril enodimenzionalen in mestoma senzacionalističen filmski portret. To se zdi presenetljivo, saj je Kapadia v preteklosti že ustvaril dobre filme, med njimi tudi dokumentarec o dirkaču Ayrtonu Senni. Čeprav Senna v filmskem smislu ni ponudil nekega inovativno-avtorskega pristopa, je režiser celostno in korektno predstavil dirkača, ki je vse svoje življenje podredil zahtevam na dirkališču.
Po premieri filma Amy je Kapadia večkrat poudaril, da je želel z dokumentarcem svetu pokazati, »kako čudovita je bila Amy Winehouse«, vendar je po ogledu filma težko reči, kaj je zares smisel in namen njegovega filma. Čeprav je imel poleg arhivskih posnetkov na voljo tudi filme, ki so jih posneli glasbeničina družina in prijatelji, in je po lastnih besedah posnel več kot sto intervjujev, se dokumentarec po relativno obetajočem uvodu hitro prevesi v nepremišljeno nizanje podob, osredotočenih na razvpito medijsko podobo Amy Winehouse. Morda je imel režiser na tem mestu še čas, da bi iz tega izluščil neke vrste družbeno kritiko, vendar je to možnost zamudil in zapadel v zanko tabloidnega poročanja. Na platnu se tako vrstijo podobe zadrogirane, pijane, shirane in krvave glasbenice, kar film potegne v logiko resničnostnih šovov, kjer je dovoljeno povsem neprimerno vdiranje čez meje zasebnosti. Ta pristop kulminira s posnetki mrtve pevke, ki jo reševalci odnašajo iz hiše.
Čeprav bi bilo že to več kot dovolj, je šel Kapadia še dlje in uporabil paparacovske posnetke, kar filmu dokončno vzame vso kredibilnost in služi le še pogrevanju medijske gonje, ki jo je glasbenica doživljala v življenju. Z izborom in načinom podajanja podob Kapadia tako od gledalca pričakuje sprejemanje prav tega medijskega narativa, ki je Amy Winehouse najprej povzdignil v zvezdo in jo nato neusmiljeno mrcvaril vse do prezgodnjega konca.
V interesu založbe?
Samo ugibamo lahko, zakaj se je Kapadia odločil za takšen pristop, do neke mere pa je povedno že samo dejstvo, da je idejo za dokumentarec dala glasbena založba. Glede na to, da glasba Amy Winehouse še vedno prinaša denar, je s ciničnega vidika razumljivo, da želi založba ohraniti njeno tragično, medijsko ustvarjeno podobo, vendar si Kapadia kot avtor, ki je v preteklosti vendarle posnel nekaj dobrih filmov, ne bi smel dovoliti takega spodrsljaja.
Zgolj peščica kritikov je izpostavila eksploativen pristop režiserja in njegovo pomanjkanje osnovnega spoštovanja do lika Amy Winehouse, pri tistih, ki so ta kolaž senzacionalističnih posnetkov ocenili pozitivno, pa se zdi, da so branje in ocenjevanje samega filma zamenjali za sočustvovanje z realno osebo Amy Winehouse.
Morda bi si ob tem veljalo zapomniti besede Tonyja Bennetta: »Amy Winehouse je bila edinstvena.« In kot taka bi si zaslužila kaj več, kot je ta dokumentarec.
