Ali ni bilo dovolj krvi?

V tej moriji je bilo ubitih 60 milijonov ljudi, tudi slovenski narod je utrpel hude žrtve in se s 6,5 odstotka pobitih prebivalcev uvršča v sam vrh najhuje prizadetih narodov. Največ žrtev je bilo v Ljubljanski pokrajini, in sicer kar 9 odstotkov, sledi pa Gorenjska s 7,3 odstotka, torej na območju ljubljanske škofije, na čelu katere je bil škof Rožman. To ni naključje, saj so na tem območju delovale kolaboracionistične oborožene formacije, to je bela garda in domobranci, ki so osvobodilnemu gibanju v zadnjem letu vojne prizadejale več žrtev kot Nemci.

Na partizanski strani je padlo 33.000 ljudi, od tega 5000 neoboroženih aktivistov in aktivistk, v protipartizanskih vrstah okoli 15.000, mobilizirancev v nemško vojsko čez 10.000, število mrtvih civilistov je bilo 23.000. To so uradni in zadnji podatki Inštituta za novejšo zgodovino, tako da mi nihče ne more očitati pristranskosti ali tendencioznosti.

Rimskokatoliška cerkev je po letu 1991 dobila nazaj v naravi številne nepremičnine, tudi tiste fevdalnega izvora, in celo gozdove na blejskem in bohinjskem koncu, ki niso bili njeni. V mnogih primerih je poleg vrnitve v naravi zahtevala in dobila ogromne odškodnine, čeprav je država zategovala pas in jemala svojim državljanom, da je lahko plačala te reparacije.

Ima tudi mnoge druge ugodnosti, ki jih ne bi našteval, saj je za to premalo prostora. V glavnem je institucija, ki je najbolj obogatela in se zato uvršča med največje veleposestnike v državi z veliko finančno in gospodarsko močjo, ki čedalje bolj obvladuje družbeno življenje tudi in predvsem s sredstvi vseh davkoplačevalcev.

Kljub temu da je s finančnimi transakcijami povzročila milijardno škodo, ki jo bomo prav tako krili vsi, še vedno nerga, kritizira, zahteva, prevrača zgodovinska dejstva, demonizira in kriminalizira NOB.

Tako je letos, 15. januarja, v glavni oltar bazilike Marije Pomagaj na Brezjah zazidala posmrtne ostanke Lojzeta Grozdeta, ki je bil razglašen za blaženega, češ da so ga partizani ubili zaradi njegove vere in ga pred smrtjo mučili. To naj bi dokazala obdukcija, ki jo je na zahtevo takratnega nadškofa Rodeta opravil Institut za sodno medicino v Ljubljani.

Ker pa je bil izvid te neugoden, saj niso našli nobenih poškodb, ki bi kazale na to, so postali relevantni podatki le pripovedi domnevnih prič, ki so truplo našle februarja 1942, izsledkov obdukcije pa niso nikjer več omenjali. Torej so dosegli njegovo beatifikacijo zgolj z nematerialnimi sredstvi in načini. Grozde je konec decembra 1941 dobil pisno dovoljenj italijanske okupacijske oblasti in vojske, ki mu je dovoljevalo nemoteno 24-urno gibanje v Ljubljanski pokrajini. To je bil čas vojne, ko je bilo kakršno koli gibanje strogo omejeno in smrtno nevarno.

To je bil tudi čas intenzivnega organiziranja bele garde, ki je nastajala na pobudo najvišjih cerkvenih klerikov in z dovoljenjem okupacijskih oblasti. Bela garda oziroma MVAC (Milizia volontaria anticomunista), kot se je uradno imenovala, je nastajala pod nadzorom Italijanov in z njihovo pomočjo.

Ob nastajanju je italijanski general Ruggero opozoril Rožmana, da bo bratomorno klanje povzročilo v narodu hudo sovraštvo, ki bo trajalo vsaj 50 let. Grozde se je torej odpeljal iz Ljubljane, kjer je bival in študiral, na območje Mirne in Trebnjega. Po podatkih partizanske strani je bil belogardistični kurir in obveščevalec, na kar je kazalo tudi pismo, ki ga je nosil za organizatorje bega na območju Mirne.

Prav tako je bil že predvojni član militantne katoliško-klerikalne organizacije Mladci Kristusa kralja, ki je izdajalo glasilo Mi smo mladi borci. To je bila vojaško hierarhično organizirana združba, ki se je pripravljala na boj s komunisti in marksisti. Takoj po kapitulaciji je svoje usluge, še preden je počila prva odporniška puška, ponudila italijanskim okupatorjem. Imeli so namreč že zbrane podatke o svojih nasprotnikih, ki so jih pridobili s klasičnim obveščevalnim delom.

S tem ko so njegove relikvije prenesli v to baziliko, so največje romarsko svetišče odtegnili vernikom partizanske provenience in se dokončno postavili na stran, ki se je borila proti partizanom in njihovim zaveznikom. To so bili, kot vemo, Angleži, Američani in Sovjeti, kot glavni nosilci boja zoper nacizem in fašizem.

RKC je letos organizirala različne maše in sodelovala na prireditvah v režiji njej naklonjenih političnih strank in Nove zaveze, na katerih so blatili narodnoosvobodilni boj, govorili o povojnih pobojih in si nasploh prizadevali, da prikažejo osvoboditev izpod tujega jarma kot začetek totalitarnega režima, ki je pobijal drugače misleče in zatiral vsako svobodo in vero. Čas druge svetovne vojne na naših tleh je označila za državljansko vojno in tako potvarja zgodovinska dejstva in določila mednarodnega prava.

Ponavlja laži in tako odpira stare rane, širi sovraštvo, vse z namenom, da rehabilitira izdajalce in svojo vlogo pri tem. S tako delitvijo majhnega naroda, kot je slovenski, ustvarja nevarne razmere, ki so podobne predvojnim in ki so med vojno privedle do tega, da je brat moril brata. Cerkev skuša prikazati boj narodnih izdajalcev proti partizanom kot ideološki boj proti brezbožnemu in za demokracijo nevarnemu komunizmu, molči pa o tem, da je bilo med partizani nad 90 odstotkov vernih, ki so bili deležni vse duhovne oskrbe, saj so bili v njihovih vrstah narodno zavedni duhovniki.

Ni civilizacije na svetu, ki ne bi obsojala izdajstva kot najbolj zavržno dejanje, tako že več kot 2000 let velja Juda Iškarijot za sinonim izdajalca v vsem zahodnem svetu, saj je izdal Jezusa Kristusa, pa Vatikanu na misel ne pride, da bi ga rehabilitiral. Pa čeprav je z izdajo omogočil Kristusu, da je s smrtjo na križu odrešil človeštvo! Zakaj ta dvoličnost Cerkve pri slovenskih izdajalcih, ki so prisegli okupatorju, ki je napadel in zasužnjil našo deželo z namenom, da izvrši genocid in etnocid.

Ta okupator je svoje hlapce tudi izuril, oblekel, jih plačeval, nagrajeval z denarjem in medaljami za pobite in masakrirane oborožene in neoborožene lastne brate in sestre – pripadnike odpora. Taisti okupator, ki je sicer s prezirom gledal na svoje pomagače, je s pridom izkoriščal njihovo izprijenost, saj so mu pomagali pri boju zoper partizane in pred njimi varovali in branili železniške in cestne komunikacije, po katerih so na italijansko fronto proti zaveznikom pošiljali čete in material. Prav tako so ubijali in lovili pilote zavezniških letal, ki so bila sestreljena med akcijami v Avstriji in Nemčiji, pa jih to v svoji sprevrženosti ni motilo in so pred kapitulacijo hitlerjevskih zaveznikov hiteli na Koroško, pričakujoč, da jih bodo ti prijateljsko sprejeli. Naivno so spet nasedli duhovščini, ki jih je tja povedla z obljubo, da se bodo z Angleži vrnili v domovino in se maščevali partizanom ali, kot so sami kričali med potjo, da bodo s partizanskimi glavami tlakovali ceste. Bili so se pripravljeni še tretjič prodati tujcu, da bi lahko nadaljevali pobijanje rojakov. Načrt je bil jalov. Angleži so jih v zaprtih živinskih vagonih vrnili svojim edinim pravim zaveznikom partizanom. Kler z Rožmanom na čelu pa je zapustil svoje ovčice, ki so mu tako verno služile vsa štiri leta klanja, in jo s pomočjo Vatikana popihal na varno. Kje je tu opevana krščanska morala? Ne, ni je, spet gre za pregovorno dvoličnost Cerkve!

General Ruggero, pripadnik italijanske okupacijske vojske, je zaman svaril Rožmana, da bo sodelovanje Slovencev v boju proti lastnim bratom povzročilo našemu narodu veliko sovraštvo, ki bo trajalo vsaj 50 let. Živel je v zmoti, saj današnji najvišji kleriki v državi ponovno delajo iste napake kot njihovi kolegi pred 75 leti. Ali ni skrajni čas, da premislite o svojih dejanjih in se zavedate, da spet nosite veliko odgovornost za to, kar se dogaja in razdvaja naš narod.