“Sedemdeset let so o vodovodu zgolj govorili”

Leta 2011 je Mirna postala 211. slovenska občina. Občinske uprave sploh še niso imeli, ko so se že prijavili na razpis za nepovratna sredstva. »S pomočjo zunanjih sodelavcev smo prišli do projektne dokumentacije za poslovno-industrijsko cono in dobili pol milijona evrov nepovratnega denarja,« se spominja Skerbiš.

Da, eden od njih, a najpomembnejši je prav gotovo vodovod Stara Gora–Praprotnica. O njem so se pogovarjali že 70 let. Nikoli mi ni šlo v glavo, kako je mogoče, da vasi, ki so tako blizu velikih vodnih zajetij, nimajo pitne vode. A zdaj jo bodo dobile. To je tisti projekt, s katerim smo s 4. na 5. maj lani dežurali na bencinskih črpalkah in oddajali vlogo za nepovratna sredstva iz nepočrpanih kvot obdobja 2007–2013. Vlogo smo oddali štiri sekunde čez polnoč in dobili 866.000 evrov.

Naredili smo veliko tistega, česar se v dvajsetih letih v okviru občine Trebnje ni naredilo. Začeli smo prodajati stanovanjske parcele na Rojah, medtem ko se je prej o tem zgolj govorilo. Ne le da ni bilo prostorskega načrta, v občini Trebnje predvsem ni bilo volje, da bi parcele uredili in prodali. Od štirinajstih smo jih trenutno prodali pet. Uredili smo poslovno-industrijsko cono in prejšnji teden trem podjetjem prodali parcele, prihodnje leto naj bi zgradila svoje obrate. Tudi pri prestavitvi regionalne ceste smo tik pred zaključkom občinskega podrobnega prostorskega načrta.

Res je, s tem smo zadeve pospešili, sicer bi vse skupaj zastalo. V pridobitev dokumentacije smo vložili skoraj 100.000 evrov. Tudi za sanacijo državne ceste pod Rojami smo pripravili celoten projekt, ki nas je stal nekaj več kot 20.000 evrov. Država bo cesto sanirala prihodnje leto. Pomagamo, kajti z roko v roki lahko narediš več. Seveda tvegaš, ali boš dobil denar ali ne. A saj smo tvegali tudi s tem, ko smo ustanavljali svojo občino.

Ko nekaj prevzameš, se moraš tudi polno angažirati, ne pa le stokati, kako nihče ne pomaga. Delamo tisto, kar so ljudje doslej pogrešali. Asfaltiramo ceste do zaselkov, urejamo športni park, stanovanjsko cono, šli smo naproti graditeljem z znižanjem komunalnega prispevka za 60 odstotkov, lani smo sprejeli prostorski načrt in ga že spreminjamo, da bomo pomagali pri razvoju gospodarstva, kajti podjetje Dana se namerava širiti.

Vse to so žive zadeve. Če ne bi imeli prostorskega načrta, ga zdaj ne bi mogli spreminjati. Ljudje čutijo, da se nekaj dogaja. Počasi obnavljamo tudi kulturni dom, vsako leto vanj vložimo 20.000 ali 30.000 evrov. V njem imajo svoj prostor številna društva, a jim nič ne zaračunavamo. Zakaj pa bi? Saj jim potem ne bi nič ostalo za lastno dejavnost. Tudi uporaba športnih objektov je brezplačna, ker želimo mlade spraviti na igrišča. Prav ta mladina potem sodeluje v akcijah urejanja kraja, tudi po sto jih pride prostovoljno čistit. Tudi ko bomo urejali okolico gradu, bodo prišli.

Čeprav imamo zelo veliko mladih družin, se jih je v preteklih letih tudi veliko odselilo, predvsem zaradi stanovanjske problematike. Kot rečeno, jo zdaj rešujemo in pričakujemo, da se bo kdo tudi priselil.

Seveda ne gre čez noč. Denarja je malo, želja veliko. Nekateri občani rečejo, češ, saj je vendar 3,7 milijona evrov proračuna. A ne vedo, da od tega ostane za investicije bore malo. Saj imamo vse občine finančne težave, a ne zaradi prevelikih investicij, temveč zaradi vsakoletnega zmanjševanja sredstev, ki nam jih namenja država. Tako moraš z drugimi sredstvi krpati, da pokriješ obveznosti. Kje je šele investicijski denar.

Predvsem želimo omogočiti gospodarski razvoj v poslovni coni, še naprej bomo urejali vodooskrbo, moramo priti do vodohrana na Gorenjski gori ter črpališča na Sajenicah. Voda je prioriteta in glede na to, da bomo zdaj oskrbeli vse prebivalce s pitno vodo, moramo takoj zatem poskrbeti za tiste, ki nimajo kakovostne vode.