Ljubljanski klub si je že v minulih dveh sezonah igranje v evropskem pokalu zagotovil po posebnem povabilu (wild card ali v domačem prevodu zveze in poznanstva), ker si nastopa v Evropi ni priigral na parketu, ampak za zeleno mizo. Da se je Olimpija znašla v evropskem pokalu, verjetno pomeni, da se bo ABA razširila s sedanjih 12 klubov – to število je bilo sicer že uradno potrjeno – nazaj na 14 in da bodo poleg Tajfuna in Krke v njej naknadno, po že tradicionalnem scenariju s posebnim povabilom, igrali tudi Ljubljančani. Kajti skoraj nemogoče je, da bi Uleb zagotovil Olimpiji sodelovanje v žrebu, nato pa bi jo, če bi ABA ostala pri 12 klubih in če bi se Uleb držal svojih pravil, črtal iz Evrope. A tudi če Olimpiji z ABA ne bi šlo po načrtih, bi jo Uleb za zvestobo v boju s Fibo spet nagradil – s posebnim povabilom.
Tudi največjim laikom je jasno, da si Olimpija glede na dosežke v zadnjih letih doma in v Evropi ne zasluži takšnega statusa in privilegijev. In da so visokoleteče besede o Olimpiji kot paradnem konju slovenske košarke vedno bolj – vsaj glede na rezultate – preteklost in tolažba za nostalgike. Zaradi kluba, ki je svetlobna leta oddaljen od stare slave in ki v Sloveniji že šest let ni bil prvak, postaja očitno, da so rezultati vsaj v njenem primeru v drugem planu. Podeljevalci posebnih vabil z njimi klubu delajo medvedjo uslugo. Namesto da bi se Olimpija spustila na realna (trda) tla, se zamislila nad trenersko-igralskimi in drugimi zablodami ter (pod)povprečnimi rezultati, vsako sezono že pred njenim začetkom ve, da bo kljub neuspehom nagrajena na regionalni in/ali evropski ravni.
