Legenda pravi, da je mitološkega krilatega konja Pegaza med potovanjem z Dunaja v Konstantinopel (danes Istanbul) naša pokrajina tako očarala, da je zaradi prenizkega leta s kopitom zadel hribovje v bližini današnje Rogaške Slatine. S tem je povzročil premike zemeljskih plasti, iz katerih so privrele na površje naravne mineralne vode. In kakšna je novejša zgodovina?
Podjetji Droga Kolinska in Hotel Sava Rogaška ter država se že štiri leta po sodiščih prerekajo, kdo sme in pod kakšnim imenom polniti ter prodajati to mineralno vodo. Nedavno je vmes poseglo še sodišče Evropske unije v Luksemburgu, ki ga je slovensko vrhovno sodišče zaprosilo za razlago, kaj je naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira. Od te razlage je namreč odvisno, ali bomo evropski potrošniki še naprej pili le slatinski donat Mg, ki je v lasti Droge Kolinske, ali tudi mineralno vodo ROI roitschocrene, ki jo želi pod tem imenom registrirati in prodajati Stanislav Pšeničnik, direktor in lastnik družbe Hotel Sava Rogaška, vendar mu kmetijsko ministrstvo te označbe ne prizna. Sklicuje se na evropsko direktivo, po kateri naravnih mineralnih vod, ki izvirajo iz istega izvira, ni dovoljeno tržiti pod več različnimi imeni.
Sodbo evropskega sodišča vsak razume po svoje
Peripetijam pa še ni videti konca. Tako državno pravobranilstvo, ki v tem sporu zastopa državo, kot Pšeničnik namreč trdita, da je evropsko sodišče razsodilo v njihov prid, ko je med drugim zapisalo: »Pojem 'naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira' je treba razlagati tako, da označuje naravno mineralno vodo, ki izteka ali se črpa iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin in ima izvor v istem podzemnem vodnem viru, če ima ta voda v vseh teh naravnih iztokih ali vrtinah enake lastnosti.«
Medtem ko je Pšeničnik prepričan, da bi mu morala država dovoliti prodajo mineralne vode pod imenom ROI, na kmetijskem ministrstvu menijo, da to ni mogoče, ker je naravna mineralna voda iz istega vodnega izvira od leta 2001 že priznana pod imenom donat Mg, ki je v lasti Droge Kolinske. A sta kljub temu razhajanju obe strani zadovoljni z razsodbo evropskega sodišča. »Na podlagi analize sodbe je mogoče z zadovoljstvom zaključiti, da je Republika Slovenija tako v pisnem kot ustnem delu postopka zastopala enaka stališča, kot jih je sodišče predstavilo v obrazložitvi in izreku sodbe,« so se pohvalili državni pravobranilci. Stanislav Pšeničnik pa nam je dejal: »Naši odvetniki so bili navdušeni nad sodbo evropskega sodišča, saj je pisana v našo korist.«
Koncesija da, priznanje označbe ne
V odvetniški družbi Dobravc - Tatalovič & Kač, ki v tem sporu zastopa Pšeničnika, so dodali, da bi glede na sodbo sodišča Evropske unije, na katero so slovenska sodišča in upravni organi vezani, moralo vrhovno sodišče, ki je sojenje začasno prekinilo, dokler ne dobi razlage evropskega sodišča, razsoditi v korist družbe Hotel Sava Rogaška. »Ni namreč pomembno, ali ima voda isti podzemni vir, ampak je odločilno to, ali ima voda na različnih vrtinah enake lastnosti. Ker ima voda ROI drugačne lastnosti kot donat Mg, ni nobenega razloga, da se ji ne prizna lastnosti naravne mineralne vode,« poudarjajo Pšeničnikovi odvetniki.
Zanimivo je tudi to, da je država Pšeničniku leta 2008 podelila 30-letno koncesijo za črpanje mineralne vode iz vrtine RgS-2/88, da po navedbah okoljskega ministrstva ta koncesijska pogodba še vedno velja in da je bilo podjetje Hotel Sava Rogaška v skladu z njo dolžno zgraditi polnilnico podzemne vode. To je storilo – naložba naj bi bila vredna pet milijonov evrov –, vode iz te vrtine pa pod imenom ROI na območju EU vseeno ne sme prodajati.
»Če nam je država podelila koncesijo za črpanje mineralne vode za 30 let, je jasno, da sledi tudi blagovna znamka. Koncesijo smo dobili leta 2008, za blagovno znamko mineralne vode ROI pa smo zaprosili leta 2011, ko smo prišli na trg s proizvodom, ki ga lahko zdaj prodajamo le zunaj EU – v Ruski federaciji in na Kitajskem. Smo tudi tik pred podpisom pogodbe o njeni prodaji v Dubaj,« nam je pojasnil Pšeničnik in zagotovil, da je njihova mineralna voda kategorije premium, zato bi jo prodajali petičnejšim Evropejcem po višjih cenah, kot veljajo za »tisto v plastiki«.
