Belgijski literarni kritik Paul de Man, britanski pisatelj Henry Williamson, francoski pisatelji Robert Brasillach, Louis F. Céline in Pierre Drieu La Rochelle, nemški dramatik Gerhart Hauptmann, pesnik Gottfried Benn, norveški pisatelj Knut Hamsun – to so le nekatera velika literarna imena, ki so navijala za Hitlerja in se med drugo svetovno vojno znašla tudi med kolaboranti. Kar zadeva Mussolinija, med umetniki skoraj ni imel večjega privrženca, kot je bil ameriški pesnik Ezra Pound.
V Sloveniji smo imeli Franceta Balantiča (1921–1943), mladega in dobrega pesnika (enega najboljših, pravi literarna veda), ki je oblekel domobransko uniformo in v njej umrl. France Balantič ni ravno primerljiv z zgoraj naštetimi imeni, toda ne z vidika primerjalne književnosti, marveč zato, ker ne v svoji poeziji ne v kakšnih drugih spisih ni izražal kakšnega navdušenja nad fašizmom, nacizmom ali antisemitizmom. In ni nujno, da ga je kakšna ideološka »zabloda« napeljala, da se je pri svojih dvajsetih letih znašel v kolaborantski uniformi.
Tudi Martin Heidegger v nobenem svojem filozofskem delu ni omenil firerja ali nacizma, toda v svojem rektorskem govoru se mu je poklonil. In kaj se je zgodilo? To, da so se pozneje pojavili resni poskusi, ki so prav zaradi tega rektorskega govora diskreditirali vso njegovo filozofijo. V primeru pesnikov in pisateljev se to praviloma ni zgodilo, najbrž zato, ker je samo še umetnosti priznana neka stopnja transcendence ali pa dekadence (v pomenu razkroja) »ideoloških zablod«. O tem pričajo tudi nekateri »primeri«, ki jih navajamo v nadaljevanju; vendar tudi o tem, da lahko še vedno povzročajo tudi neko »nelagodje«. In vse kaže, da to velja tudi v slovenskem primeru predlaganega poimenovanja kamniške knjižnice po Francetu Balantiču: naj si kot pesnik še tako zasluži takšno poimenovanje, ostaja sum, da temu »krstu« bolj botruje to, da je bil belogardist.
Sporna uvrstitev v »panteon«
Prestižna francoska založba Gallimard je leta 2012 v še bolj prestižni ediciji Bibliothèque de la Pléiade izdala dela pisatelja Pierra Drieuja La Rochella (1893–1945). Priti v Pléiado je kot priti med »nesmrtne«, toda v 80-letni zgodovini te edicije se še ni zgodilo, da bi bila kakšna njena počastitev pisatelja deležna toliko polemik. »Kolaborant v panteonu,« se je mastilo v nekaterih časopisnih naslovih, pisatelj Philippe Sollers pa se je vpraševal, »ali bi se morali s to edicijo Pléiade bati kakšne rehabilitacije francoskega fašizma«. Pritegnil mu je Fabrice d'Almeida, specialist za francosko in nemško zgodovino, ki sicer ni imel nič proti objavi Drieu La Rochellovih del, toda ne v Pléiadi: »To bi že lahko pomenilo neko prevrednotenje francoskega fašizma.« Literarni zgodovinar Jean-Pierre Azéma je menil drugače: nič ni narobe, če je Pierre Drieu La Rochelle prišel v Pléiado, a ne zato, ker si je to zaslužil kot velik pisatelj – »to pač ni bil«, marveč zaradi »zaradi zgodovinskega spomina na nevarnost, ki preži na literaturo, če se pusti zapeljati ideološkim zablodam«.
Pierre Drieu la Rochelle, pisatelj, esejist, žurnalist, dandy, evropski »unionist«, socialist, fašist in antisemit, je bil udeležen v vseh literarnih in političnih avanturah prve polovice 20. stoletja. Prijateljstvo z Louisom Aragonom in Andréjem Malrauxom ga je sprva zadrževalo, da se ni pridružil fašistični Action française, toda po letu 1935, ko se je udeležil kongresa nacistične stranke v Nürnbergu, je postal propagandist Francoske ljudske stranke in z njenim ustanoviteljem Jacquesom Doriotom pridigal o specifičnosti francoskega fašizma. V spisu Le Jeune Européen iz leta 1927 je zagovarjal »združeno Evropo«, ki bi lahko predstavljala »močno gospodarsko in politično unijo nasproti imperialističnim Rusom in Amerikancem«, deset let pozneje pa je že trdil, da bi takšno »evropsko unijo« lahko zagotovila samo nacistična Nemčija. Med vojno je podpiral kolaboracijo z nacisti in postal glavni urednik La Nouvelle Revue française in s tem vodilna figura francoske kulturne kolaboracije z okupatorji. Vendar je tudi rešil nekaj pisateljev, Jean-Paula Sartra iz zapora, Jeanu Paulanu pa je pomagal pobegniti iz Francije. Ob osvoboditvi Francije je André Malraux nagovarjal Drieuja La Rochella, naj se skrije ali pobegne, a ni storil ne enega ne drugega, ampak samomor.
Pomilostitev za antisemita
Med vojno je podpiral kolaboracijo tudi Louis Ferdinand Céline (1894–1961), ki je leta 1932 revolucioniral literaturo z romanom Potovanje na konec noči. »Céline je moj Proust,« je zapisal ameriški pisatelj Philip Roth. »Zaradi svojega antisemitizma je res odvraten, toda ko ga berem, odložim svojo judovsko zavest, ker antisemitizem ni v jedru njegovih romanov.« Célinova literatura je obveljala za veliko večjo in pomembnejšo od njegovih ideoloških »zablod«. Po drugem romanu Smrt na obroke (Mort à crédit, 1936) je v letih 1937–1941 napisal serijo strupeno antisemitskih pamfletov (Bagatela za pokol, Šola za trupla, Lepa kaša), ki so se zdeli prehudi celo šefu nacistične propagande v Parizu Bernhardu Payru.
Ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, je Céline podprl Legijo francoskih prostovoljcev proti boljševizmu, ki jo je ustanovil Drieu La Rochellov prijatelj Jacques Doriot. Po osvoboditvi je Céline zbežal na Dansko, v Franciji pa so ga v odsotnosti obsodili kot kolaboranta. Po petih letih so ga pomilostili in leta 1951 se je lahko vrnil v Francijo. A nikoli ni obžaloval svojih antisemitskih spisov in je ostal prepričan, da se je »arijska krščanska civilizacija končala leta 1943 v Stalingradu«. Njegove antisemitske knjige niso bile nikoli ponatisnjene. Leta 2011 je tedanji francoski kulturni minister Frédéric Mitterand zahteval, da Célina zaradi njegovega antisemitizma izključijo s seznama 500 francoskih kulturnih ikon. Robert Brasillach niti približno ni bil tako velik pisatelj kot Céline, zato pa je bil toliko večji kolaborant, urednik fašistične revije Je suis partout in denunciant. Leta 1945 so ga obsodili na smrt in usmrtili.
Hamsunovo »literarno zdravje«
Norveški avtor Knut Hamsun je leta 1920 prejel Nobelovo nagrado za književnost in velja za protomodernista. Med obema velikima vojnama je večkrat javno izrazil podporo Nemčiji, nemški okupaciji Norveške in njenim pangermanskim prizadevanjem, nastopal pa je tudi kot nasprotnik britanskega imperija in Sovjetske zveze. Med drugo svetovno vojno je dobil priložnost za avdienco s Hitlerjem, po Hitlerjevi smrti pa je napisal celo posmrtnico, v kateri ga je povzdignil v »bojevnika za človeštvo«.
Po koncu druge svetovne vojne je sledil zažig Hamsunovih knjig v večjih norveških mestih, Hamsun pa je bil obtožen državljanske izdaje. Zaradi diagnoze »zmanjšanih mentalnih sposobnosti«, ki naj bi sledile njegovi gluhosti, je obtožnica izdaje padla; kraljevina Norveška ga je zaradi domnevnega sodelovanja s fašistično stranko Nasjonal Samling zgolj oglobila za tedaj uničujočo vsoto. Njegovo članstvo v Nasjonal Samling nikoli ni bilo uradno dokazano, sam pa je v svojem zadnjem delu Na preraslih poteh dokazoval tudi, da ni psihično bolan.
Hamsunova povezava z nemškimi nacisti je odprt problem za norveško javnost, v manjši meri pa za literarno vedo. Slednja priznava Hamsunov literarni genij in si prizadeva, da bi njegova dela ostala del knjižne kulture. Kljub temu so v oselski literarni hiši lansko leto priredili serijo predavanj, ki so se ukvarjala z dilemo ideološke devalvacije ali povzdigovanja Hamsunovega dela. Deklaracija duševnega zdravja bi po mnenju nekaterih interpretov lahko imela daljnosežne posledice za njegovo literarno zapuščino. V kraju Hamarøy, kjer je avtor preživel del otroštva, stojita Center Knuta Hamsuna, posvečen avtorjevemu življenju in delu, ter srednja šola Knuta Hamsuna. Ulice mest, ki nosijo njegovo ime, so pogoste, najdemo jih v večjih norveških mestih, razen v prestolnici.
Po koncu vojne v bolnišnico
Ameriški pesnik in kritik Ezra Pound, ki nesporno velja za velikana zgodnjega pesniškega modernizma, se je leta 1924 preselil v Italijo in tam aktivno podpiral Mussolinijev fašizem ter kot antisemit simpatiziral s Hitlerjevim nacizmom. Po koncu vojne so ga ameriške oblasti zajele, obtožile izdaje in priprle. V priporu v Pisi je doživel živčni zlom, in ker je bil nezmožen prestajati sodni proces, je dvanajst let preživel psihiatrični bolnišnici v Washingtonu.
Že ko so mu štiri leta po koncu vojne podelili prvo nagrado Bollingen (vse do danes eno pomembnejših pesniških nagrad), je to v hladnovojni Ameriki sprožilo ogorčeno nasprotovanje, ki mu je pritrdil tudi kongres, ki je potrdil odstop ameriške Kongresne knjižnice od podeljevanja nagrade. Njegova politična prepričanja so ga stala tudi medaljo Emerson-Thoreau, ki jo podeljuje ameriška akademija umetnosti in znanosti. Po Ezri Poundu je sicer poimenovana italijanska neofašistična organizacija CasaPound, ni pa mogoče najti podatkov, da bi se po njem imenovala kakšna pomembnejša ulica ali institucija javnega pomena. Obstaja pa The Ezra Pound Society, zasebna institucija, ki nagrajuje raziskovalce njegovega pesniškega ustvarjanja.
