Prvi razlog je seveda, da sodobni ples po letu 1975 ni bil zgodovinjen. Knjiga Marije Vogelnik Sodobni plesi na Slovenskem namreč pokriva obdobje do navedene letnice. Zatem sem ugotovil še, da literatura in članki, ki so na voljo, ne pokrijejo vsega, kar bi si človek o zgodovini slovenskega plesa želel vedeti. Hkrati sem ujel val, ko je zgodovina sodobnega plesa začela prehajati v vedo in se tako tudi razmahnila. Tretji razlog je nazadnje ta, da je produkcija sodobnega plesa pri nas postala zaradi različnih razlogov manj zanimiva. Zgodovina je nekaj, kar lahko zapolni to vrzel in te nadalje animira. Zgodovina sodobnega plesa je po mojih opažanjih polna sedimentov, ki zgodovinsko ponavadi ostanejo neobdelani, polna podatkov, ki so izjemno zanimivi, a obstanejo na ravni zgodovinskega simptoma – na neki točki jih je koristno interpretirati.
Kako pa bi ocenili trenuten zgodovinski položaj našega sodobnega plesa?Zaradi spleta okoliščin je sodobni ples pri nas v zelo slabem položaju. Produkcije je več kot kadar koli v zgodovini, vendar je postavljena pred zahteve, ki so dosti večje kot v preteklih desetletjih, hkrati pa ne deluje ob pogojih, ki bi bili glede na pretekle boljši. Drugi problem je problem, ki se ponavlja: sodobni ples je vedno potreboval prostor. Moja ocena je, da se je sodobni ples vzpenjal tedaj, ko so bile cene nepremičnin razmeroma nizke. Sodobni ples je znal naseljevati arhitekturno degradirana urbana območja, ki jih v Sloveniji bodisi ni bodisi so njihove cene preprosto previsoke. Sodobni ples poleg prostora potrebuje tudi funkcionalen kulturno-politični in produkcijski sistem: praktično gre za strukture odločevalcev, ki vedo, kaj je to, kar podpirajo, in so sposobni dialoga. Seveda pa sodobni ples nikoli ni izoliran fenomen, vezan je na splošno telesno kulturo družbenih skupin ali narodov.
Slovenska kultura je vezana na besedo, ne na telo. Je dejstvo, da je ples »nema« umetnost, razlog za njegov slabši položaj?To je eden pomembnejših razlogov. Kulturni horizont, v katerega sodi tudi politika, pri nas absolvira neke zastavke, ki so stari sto let. Ljudskost političnih strank, ki nam vlada tudi na področju kulture, umetnost razume v navezavi z besedo. Literaturo, ki je naše umetnostno jedro, razume v romantični paradigmi, vse, kar nastopi kasneje, ni osvojeno ali obdelano. Ena od mojih tez je hkrati tudi ta, da je slovenstvo vezano na prostorsko dimenzijo, ne na časovno. Zdi se, da je slovenstvo teritorialna pozicija, subjektivacija in zgodovinjenje pa terjata čas; in sodobni ples ni teritorialen, še več, je tudi transnacionalen.
V zadnjem času se posvečate raziskavi lika in dela Ksenije Hribar. Katere mejnike je prestavila zdaj že pokojna koreografinja in plesalka – tako na britanskem kot domačem terenu?Ksenija Hribar je ena prvih plesnih osebnosti, ki je že v Veliki Britaniji šla skozi vse postaje, ki danes tvorijo sistem kulturne produkcije. Druge naše plesalke, nadaljevalke tradicije Ausdrucktanza, s tem praktično niso imele izkušenj, Ksenija Hribar pa je ustanavljanje britanskega sodobnega plesa z London School of Contemporary Dance spremljala od blizu: soočala se je s problemi izobraževanja, produkcije, postprodukcije. Opravila je prvo pilotsko produkcijsko-organizacijsko sondažo terena Jugoslavije in London Contemporary Dance Theatre spravila na prvo jugoslovansko turnejo. Hribarjeva je bila prva plesalka, ki je v Veliki Britaniji izkoristila javna sredstva, ki so bila namenjena prekvalifikaciji plesalcev, ki so prenehali plesati. Poleg tega, da je koreografirala in plesala, je produkcijski sistem na Otoku dodobra spoznala, še preden je pri nas država izdala prvi razpisni obrazec za nevladni sektor.
Koliko je njena vrnitev v Slovenijo po vašem mnenju vplivala na vzpostavitev slovenske plesne paradigme? Lahko o isti paradigmi govorimo še danes?Investicija Ksenije Hribar v plesno tehniko je bil predvsem ameriški graham, ki je kljub njenemu angažmaju Slovenijo dosegel precej pozno. Je pa Hribarjeva s svojim pretanjenim občutkom za umetnost ustvarila izjemen koreografski opus, ki se je naslanjal zlasti na gledališki ples oziroma Tanzteater in narativne oblike plesa. Neka ugledna domača dramaturginja pravi, da je Ksenija v osemdesetih letih tukaj izvedla neko vrsto plesno-estetske revolucije. Kot izjemno karizmatična osebnost je bila zmožna mobilizirati obsežno število zainteresiranih ljudi. Ljudje so začutili, da ima izkušnjo, ki presega tisto, ki jo je tedaj ponujal domači prostor. Plesalcem je v okviru Plesnega teatra Ljubljana pokazala, da se s plesom lahko ukvarjajo tudi povsem profesionalno, da od plesa lahko živijo, da ples nazadnje ni zgolj prostočasna dejavnost.
O tej paradigmi je danes težko govoriti. Na prehodu v novo stoletje se je sodobni ples precej spremenil, njegov estetski register pa precej razširil. Danes gre za mnoštvo koreografskih praks. Koreografski opus Hribarjeve je vsaj v nekem delu temeljil na kompoziciji in organizaciji kinetičnega prostora; za takšno delo koreografi in plesalci potrebujejo ustrezne studie, ki so jim na razpolago dnevno. Ta paradigma je zaradi nezadostnosti pogojev doživela svojevrstno ustvarjalno erozijo. V resnici ni domači plesni kontekst tu nobena izjema v primerjavi z mednarodnim.
