»Soočamo se z dvojnim pritiskom. Na zunaj mora Kitajska braniti svojo nacionalno suverenost, varnost in razvojne interese, znotraj pa mora obvarovati politično in socialno stabilnost,« je sprejem obsežne varnostne zakonodaje, ki se nanaša tudi na Antarktiko in vesolje, obrazložila Zheng Shuna, podpredsednica komisije za zakonodajne zadeve vsekitajskega ljudskega kongresa.
Zakon, ki ga je z enim vzdržanim glasom sprejel 150-članski stalni odbor kongresa (ta v okviru dodeljenih pristojnosti deluje kot zakonodajni organ med zasedanji celotnega kongresa, ki se za dva tedna sestane enkrat na leto), je del širšega paketa pod taktirko predsednika Xi Jinpinga, ki bo dopolnjen še s protiteroristično zakonodajo ter zakonom o delu nevladnih organizacij. Komunistični stranki je pri nacionalni varnosti dodeljena »centralizirana, učinkovita in avtoritativna« vodilna vloga, zakon pa hkrati nacionalno varnost definira kot zaščito političnega sistema, suverenosti, narodne enotnosti, ozemeljske celovitosti, blaginje ter »trajnega in zdravega razvoja« gospodarstva in družbe.
Poudarja tudi pripravljenost uporabe vojaške obrambe za zaustavitev »oborožene subverzije in separatizma« ter varovanje »vojaške akcije za zaščito nacionalnih interesov« zunaj svojih meja. Eden izmed členov govori še o preprečevanju infiltracije »škodljivih moralnih standardov«, zakon pa daje pravno podlago za varovanje kitajske dejavnosti v vesolju, na dnu mednarodnih morij ter na polarnih območjih.
Poseganje v vse pore življenja
Xi, ki predseduje novoustanovljeni komisiji za nacionalno varnost, poudarja, da mora ta zajeti najširši krog v družbi od politike in kulture do vojske, gospodarstva, tehnologije in okolja. Novi zakon posledično nacionalno varnost širi na vse pore življenja in dela, tuji analitiki pa mu zato očitajo, da ni napisan v skladu z mednarodnim pravom in zanemarja državljanske pravice. Nicholas Bequelin, direktor Amnesty International za vzhodno Azijo, ga je zato opisal kot nevarno nedorečenega ter »zvarek partijskega oblastnega monopola z nacionalno varnostjo«. Dodal je še, da bodo opredelitve groženj nacionalni varnosti verjetno utišale mnoge razprave in objektivne analize socialnih problemov na Kitajskem. Eva Pils, strokovnjakinja za kitajsko pravo na londonskem King's College, je bila še ostrejša. Pravi, da nova zakonodaja odraža Xijevo zavračanje vladavine prava in širših univerzalnih vrednot ter da je bila spisana na temeljih neomaoizma in novih totalitarističnih političnih idej.
Tudi za nevladno organizacijo Human Rights Watch, ki sicer Pekingu ne odreka pravice do urejanja področja nacionalne varnosti je zakonsko besedilo zaskrbljujoče. »Vsebuje elemente, ki kritiko vlade definirajo kot obliko subverzije,« ocenjuje kitajska raziskovalka pri HRW Maya Wang. Po njenih besedah je zakon o nacionalni varnosti del nove varnostne zakonodaje, v katero sodi tudi protiteroristični zakon, s katerimi zmanjšujejo prostor civilni družbi za kritiko vlade in njeno pozivanje na odgovornost.
Zakon o nacionalni varnosti je razburil tudi prebivalce Hongkonga, saj so prvi komentarji napovedovali, da se bo tamkajšnja vlada morda znašla pod pritiskom, da ravna v skladu z 23. členom temeljne listine, sprejete po vrnitvi mesta pod kitajsko okrilje. Ta člen zahteva, da Hongkong uveljavi zakone, ki se med drugim nanašajo na veleizdajo, uporništvo in podtalno dejavnost, sprejete v Pekingu. Po zagotovilih Zheng Shuna zakon o nacionalni varnosti ne sodi v to kategorijo, bosta pa morala Hongkong in Macao z lastnimi ukrepi poskrbeti za nacionalno varnost celotne države.
