Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih je takratna Jugoslavija in z njo Slovenija postala nadvse primeren poligon za številne tuje produkcije. Kratke razdalje, razgiban teren in cenovna ugodnost je samo nekaj splošnih adutov, ki so jih spontano oglaševali v tujini. V prvi vrsti pa je bil tu Jadran film, največji in odlično opremljen filmski studio v srednji Evropi, ki je – poleg dobrih snemalnih pogojev – zagotavljal tudi izjemno usposobljeno filmsko ekipo po hollywoodskem vzoru. To je leta 1986 semkaj pripeljalo tudi Jackieja Chana, ki je tudi na nekaj lokacijah pri nas posnel film Božji oklep. Z njim se po svoje celo maščujemo Hrvatom, ki so si – kot smo ugotovili v premiernem zapisu – prisvojili grad Mokrice in pesem Heart.
Lokacija: Predjamski grad
Predjamskega gradu gotovo ni treba posebej predstavljati. Za večino nas, vsaj za osnovnošolske generacije sedemdesetih in osemdesetih let, je predstavljal obvezen postanek na celodnevnih geografskih ekskurzijah, kjer smo se navduševali nad zgodbo o uporniškem vitezu Erazmu Predjamskem in črtili njegovega podkupljivega služabnika. Grad od daleč deluje, kot da bi bil vkopan v živo skalo na predjamskem prelomu pod 123 metrov navpično skalno steno, ki je prepletena s številnimi rovi in vmesnimi brezni. Vsega skupaj naj bi bilo za okoli polsedmi kilometer. Slikovitost lokacije dopolnjuje še rečica Lokva, ki pod njim izgine v porozno kraško podzemlje. Naravne danosti so že same po sebi zgovorne, kajti privlačni grad z okolico ponuja možnosti za vrsto zanimivih kadrov, še zlasti, če imamo prisoten skrivnostni kult hormonov nepotešenih menihov in Jackieja Chana, za katerega nobena ovira ni previsoka, nobena stena neosvojljiva in noben hodnik pretesen. Tu je seveda še razgibana zgodovina, popestrena s številnimi miti, ki so se spletli okoli njenega najslavnejšega prebivalca.
V arhivih prvič zasledimo njegovo omembo leta 1202, ko so oglejski patriarhi pod naravnim skalnim previsom zgradili težko dostopen grad, ki ga je kasneje dozidala družina Luegg iz reda vitezov Predjamskih. Eden izmed njih, Erazem, se je v 15. stoletju uprl samovolji cesarja, ki ga je dolgo neuspešno poskušal pokoriti. Zaradi lege ima grad namreč odlično naravno obrambno funkcijo, preskrba tamkaj bivajočih pa je mimo vednosti oblegovalcev potekala skozi skrivni rov. Vsaj tako pravi legenda. Dokler se mu ni zgodil Efialt. Grad je pozneje zamenjal še nekaj lastnikov, zelo kmalu, že leta 1570, pa je dobil čudovito renesančno podobo, ki jo vidimo danes. V tem času si je izbojeval status največjega jamskega gradu na svetu in dolgo veljal za neosvojljivega. Do prihoda Jackieja Chana, seveda.
Sinopsis: Božji oklep
Po nepričakovani smrti Brucea Leeja se je pričakovano začel boj za njegovega naslednika. V hongkonških produkcijah se je začelo pojavljati veliko število manj ali malce bolj poznanih inštruktorjev borilnih veščin in kaskaderjev, ki so hoteli zasesti izpraznjeno mesto. Dolgo se je zdelo, da je njegov edini mogoči naslednik Jackie Chan, vendar Jackie preprosto ni bil karakter, ki bi lahko nadaljeval Leejevo poslanstvo. V sebi je namreč odkril smisel za humor, ki je bil v popolnem nasprotju s pričakovano tiho filozofijo in duhovno posvečenostjo množice tigrov in zmajev. Tako se je postopoma oddaljil od tradicije borilnih filmov ter začel snemati nadrealne komedije, polne akrobacij in dinamičnih koreografij. Teh je prepoln tudi Božji oklep, ki ga je leta 1986 prišel snemat v naše kraje in v katerem Jackie pooseblja nekakšno hongkonško različico Indiane Jonesa, vendar z malo ali nič zgodovinskega spomina. Skratka, klasični »mercenario,« ki se ga ne bi sramoval niti Sergio Corbucci. V dialogu z vrhovnim svečenikom pove, da uboga vsak ukaz svojega boga, ki vedno poskrbi zanj in mu ne more reči ne: »Verjamem v najmočnejšo religijo: ime mojega boga je denar.« Te besede izreče v enem izmed premnogih brezen, ki se skrivajo med podzemnimi hodniki za Predjamskim gradom. Tega v vsej mogočnosti prvič uzremo, ko se predenj v spremstvu nekdanje misice Španije, Lole Forner, pripelje na tovornjaku, polnem lahkih deklet za pohotne menihe. Nepozaben je seveda tudi spust po vrvi z vrha previsa do malo večje odprtine v steni nad gradom, kjer prestraši nič hudega sluteče netopirje. In obrnjeno. Prav speča kolonija netopirjev onemogoča vstop obiskovalcem v jamo v zimskem času. Producentom je seveda prav prišla tudi pisana notranjost gradu, z opremljenimi grajskimi sobanami in jedilnico, kjer je svoje zatočišče našel kult menihov, ki je želel vzpostaviti novi svetovni red. Predjamski grad pa ni edini dvorec, ki se pojavi v filmu: uvodna ugrabitev z masakrom nekje na Dunaju je bila posneta v viteški dvorani gradu Brežice, kamor se Jackie Chan v filmu vrne še enkrat. Govorimo lahko celo o izjemnem prepletanju lokacij, začenši s pregonom po Motovunu in čez vrt tamkajšnjega hotela v notranjost, kjer na drugi strani s svojim pribočnikom skoči neposredno na zgornji trg v Zagrebu, ves pregon po ulicah mesta pa se konča s trkom dveh džipov in veliko eksplozijo na brežiškem mostu. Jackie se poginu seveda izogne in tik pred odjavno špico, ko obračuna z bratovščino in štirimi v amazonke preoblečenimi moškimi, izvede vratolomni skok z že omenjenega previsa nad Predjamskim gradom in pristane na letečem balonu.
Odjavna špica
Uvodnega naslova nismo opremili z imenom lokacije: Predjamski grad. Razlog je preprost: treba je razbiti največji mit, povezan s snemanjem Božjega oklepa v Sloveniji. Uspelo nam je celo preslepiti Imdb.com, kar si moramo šteti za uspeh. Jackie Chan se pri ponovljenem skoku v uvodni akciji namreč ni skorajda usodno poškodoval na ruševinah gradu nekje v okolici Postojne – česar se je spomnil tudi na nedavnem obisku v Vidmu in kar je prilepil v odjavno špico filma –, temveč na ostankih Starega gradu nad mestecem Samobor, kar je v pogovoru pred leti potrdil tudi legendarni hrvaški kaskader Ivo Krištof.
