Peking je včeraj gostil 57 predstavnikov držav podpornic ustanovitve Azijske infrastrukturne banke (AIIB), ki naj bi s 50 milijardami dolarjev kapitala financirala do 800 milijard dolarjev infrastrukturnih projektov v regiji. Malo zmagoslavje Kitajske, ki z AIIB in trgovinskim sporazumom FTAAP, iniciativo, imenovano svilna cesta, križa ambiciozne načrte Američanov v Aziji, na drugi strani kali panika na delniških trgih. Šanghajski borzni indeks (Shanghai Shenzhen CSI 300 Index) je v treh tednih izgubil že več kot petino vrednosti. Samo pretekli petek je bilo z borz v Šanghaju in Šenzenu izbrisanih 767 milijard dolarjev tržne kapitalizacije podjetij.
Kljub intervenciji guvernerja kitajske centralne banke Zhoua Xiaochuana, ki je znižal ključno obrestno mero za 0,25 odstotne točke, na zgodovinsko nizkih 4,85 odstotka, se je prosti pad vrednosti delnic nadaljeval tudi včeraj. Šanghajski indeks je utrpel še 3,45-odstotno znižanje.
Je borzni balon končno počil? Potem ko je šanghajski borzni indeks 8. junija dosegel najvišjo vrednost v sedmih letih, se je med vlagatelji razširilo prepričanje, da so vrednosti delnic nerealno visoke. Pospešek pri tem je dala tudi poteza oblasti, ki želi zaostriti pravila za trgovanje na kratko in trgovanje s sposojenim kapitalom (margin trading). Dodatne skrbi povzroča pokašljevanje in ohlajanje kitajskega gospodarstva.
Krhki temelji kitajske rasti
Podatki kitajskega statističnega urada o lanski porabi – prihodki trgovcev naj bi zrasli za 12 odstotkov, zasebna poraba pa je presegla 36 odstotkov BDP – so sicer spodbudni, toda realnost je po oceni nekaterih strokovnjakov precej drugačna. Kako bi si sicer lahko razložili rast zalog, nižje prodajne številke in zapiranje trgovin? Tezo, da s kitajsko porabo ni vse v najlepšem redu, potrjujejo tudi šibke uvozne številke. Uvoz se je začel zniževati že ob koncu lanskega leta, v prvih mesecih letos se je v povprečju znižal za dobro petino, aprila za 16,2 odstotka, maja pa za 17,6 odstotka. Izvoz se ob tem niža že tri zaporedne mesece, maja je padel za 2,5 odstotka.
Kitajsko gospodarstvo se počasi, a zanesljivo ohlaja, resda tudi na željo Pekinga, ki si želi skromnejše, a dolgoročnejše vzdržne rasti. Po dolgih letih gospodarske rasti okoli desetih odstotkov naj bi rast letos dosegla »le« še sedem odstotkov.
Skromno je leto začela tudi industrija, saj se je njena proizvodnja v prvih mesecih leta povečala manj kot sedemodstotno, najpočasneje po letu 2008. Pomembno vlogo pri tem igra vse nižja rast investicij.
Bo gospodarstvo pogoltnilo brezno dolgov?
Kombinacija nižjih vlaganj države v infrastrukturne projekte – letos naj bi Peking vanje vložil 260 milijard dolarjev, kar je 310 milijard manj kot leta 2008 – in slabšega zdravja svetovne ekonomije udriha po najpomembnejših sektorjih kitajskega gospodarstva.
Ena najbolj prizadetih industrij je jeklarska. V preteklih letih je vzcvetela zaradi izrednih vlaganj v stanovanjske nepremičnine, v velikanska jeklena ogrodja, na katerih so zrasla mesta duhov, ki še danes čakajo na prve stanovalce. Nepremičninski trg medtem še vedno ni izšel iz krize, po več kot 15-odstotnem padcu cen so te šele v preteklih mesecih začele počasi rasti. Obseg gradbenih del se je v krizi dramatično skrčil, s tem pa tudi povpraševanje po jeklu.
Tako ne preseneča, da so kitajski jeklarji v 12 mesecih, do konca februarja, izvozili za 55 odstotkov več jekla kot v letu pred tem. Kljub temu prihodki niso več takšni, kot so bili pred štirimi leti, ko je bila cena železa skoraj trikrat višja kot danes. Nižje svetovno in kitajsko povpraševanje je samo v letu dni ceno železove rude znižalo za skoraj polovico. Letos naj bi tako propadlo na stotine nedobičkonosnih jeklarskih obratov, ki naj bi imeli okoli 300 milijonov ton presežnih zmogljivosti.
S tem se odpira nov problem v kitajskem gospodarstvu. Jeklarji in številni igralci v drugih sektorjih so namreč svoje imperije gradili z zadolževanjem, tudi s pomočjo bančništva v senci. Od začetka krize se je višina celotnega kitajskega dolga po oceni družbe McKinsey & Co. skoraj podvojila, in sicer s 158 na 282 odstotkov BDP ali okoli 28.200 milijard dolarjev. Samo podjetja imajo za približno 12.500 milijard dolarjev dolga. Večji zunanji ali notranji gospodarski šok bi tako zlahka potopil kitajski finančni sektor.
Davek visokega zadolževanja sicer Kitajci plačujejo že zdaj. Nepremičninarji, lokalne oblasti in državna podjetja imajo velike težave z odplačevanjem dolgov, saj je bil denar porabljen za nedobičkonosne projekte. Ostali so enormni dolgovi in prevelike proizvodne zmožnosti, ki prinašajo izgube. Oblasti si medtem zatiskajo oči pred slabimi terjatvami, ki jih na sistemski ravni uradno niti ne beležijo.
