Ampak prav zdaj, ko razpolagamo samo z gornjimi podatki, velja razmisliti, kaj v resnici pomenijo. Ko se bodo pojavili še drugi, ko bodo strokovne napake opisane in se bodo dotikale posameznega otroka, ko bo javnost terjala odgovornost in zahtevala imena krivcev, ko bodo padli dovčerajšnji heroji in ko se bodo ne le starši desetih, temveč vseh tiintridesetih otrok spraševali, ali bi njihov otrok lahko preživel, bo možnosti za čustveno neobremenjeno razpravo še manj.
Ne bom se spotaknil ob dejstvo, da so ti podatki pricurljali iz zdravniških vrst: tistih, ki jim javnost običajno očita, da napake pometajo pod preprogo. Nekatere vrane torej le kljuvajo po očeh svojega plemena. Če odmislim morebitne nečedne razloge prinašalcev slabih vesti, ni nič narobe, da so se mediji do rezultatov raziskave dokopali še pred njeno objavo. Morda je neznani žvižgač s tem želel preprečiti, da bi komisija poročilo v končni verziji razvodenela in prelakirala.
Narobe pa je, da so podatki nepopolni in zaradi tega omogočajo najrazličnejše, tudi strašljive interpretacije. Najmanj, kar manjka, je skupno število opravljenih srčnih operacij pri otrocih, iz katerega bi lahko izračunali, kolikšen odstotek otrok je umrl, in podatek primerjali z rezultati drugih bolnišnic. Celo to bi bilo premalo, saj metanje vseh operacij v skupni koš ne upošteva različnih tveganj zaradi otrokovega stanja pred posegom in zahtevnosti operacije, ki vplivata na to, da je umrljivost lahko vse od nič pa do več deset odstotkov. Bolnišnice, ki najtežjih posegov sploh ne izvajajo, bi v taki primerjavi izvlekle daljši konec. Vendar tudi »groba« umrljivost pove marsikaj. V Veliki Britaniji znaša ta umrljivost dobra dva odstotka. V ZDA je med letoma 2010 in 2013 znašala dobre tri odstotke, ob tem pa je v neki bolnišnici na Floridi presegla dvanajst odstotkov. Tudi če zanemarimo ta skrajni primer, se zastavlja vprašanje, ali so starši lahko zadovoljni z bolnišnico, ki ima »samo« dvakrat večjo umrljivost od najboljše.
Skoraj vse študije, ki so iskale vzroke za različno umrljivost pri enakih posegih, postavljajo na prvo mesto število operacij v posamezni bolnišnici: kjer opravijo na leto nekaj deset operacij, je umrljivost nekajkrat večja kot tam, kjer jih opravijo nekaj sto.
Predpostavimo, da bi ekipa strokovnjakov iz bolnišnic z najboljšimi rezultati analizirala vzroke smrti v bolnišnici s slabšimi rezultati. Zanesljivo bi odkrila slabosti in napake: od manjše izkušenosti kirurgov in uigranosti operativnega tima do slabše pooperativne obravnave, preprečevanja zapletov ter omejevanja njihovih posledic. Raziskava izpred dvajsetih let je pokazala, da bolnik v intenzivni terapiji potrebuje skoraj dvesto različnih aktivnosti vsak dan in praktično vsaka je povezana z določenim tveganjem; še več jih je pri majhnem otroku po zapletenem kirurškem posegu. Glede na število operacij lahko posamezen zdravstveni delavec v enem letu skrbi za takega bolnika vsak dan ali le enkrat na mesec. V slednjem primeru lahko zaradi neutečenosti vpliva na večjo umrljivost večje število majhnih odstopanj, ki se v skupnem učinku seštevajo, ali pa ena sama napaka. V kakšni meri so krivi, če sploh, zdravstveni delavci, ki delajo v takih okoliščinah, če k temu dodamo še pomanjkanje kadra, njegovo hitro menjavanje, omejene možnosti za usposabljanje in nezadovoljstvo z lastnim položajem? Ali naj med tistimi, ki umirajočim otrokom skušajo rešiti življenje, iščemo krivce za njihovo smrt?
Morda nespodobna primerjava, vendar bi v ZDA umrlo osem tisoč novorojenčkov manj, če bi živeli v podobnih razmerah kot v Sloveniji. Ampak tu gre za dejavnike, za katere ni mogoče okriviti posamezne bolnišnice; gre za odgovornost (ne)socialne države. Tu pa se je mogoče odgovornosti lažje izmakniti.
Seveda se ni mogoče sklicevati na dejstvo, da so nekoč otroci s hudimi srčnimi hibami umrli, danes pa zaradi napredka v medicini večina preživi. Analiza bo pokazala, da bi bilo lahko smrti še manj. Vsakdo se želi zdraviti v bolnišnici, kjer je tveganje za smrt ali resen zaplet kar najmanjše, še bolj kot zase pa si to želi za svojega otroka.
Ali je uspešnost operacij v bolnišnici, kjer opravijo en poseg na teden, mogoče približati bolnišnici, kjer en poseg opravijo vsak dan? Izboljšave so možne. Poročilo, ki ga pričakujemo, bo nemara pokazalo tudi nekatere slabosti, ki jih ni zakrivila manjša izkušenosti ekip, ki skrbijo za operirane otroke. Vendar bo kljub odpravljanju odpravljivih vzrokov razlika v umrljivosti ostala in z njo bojazni staršev pred operacijo in (samo)obtoževanja po njej. Navsezadnje se utegnemo znajti pred rešitvijo, ki jo vedno bolj dosledno uveljavljajo v večjih državah: da zapirajo centre s slabimi rezultati. V Angliji so število teh centrov zmanjšali od deset na sedem, torej eden oskrbuje osem milijonov ljudi.
Le da bi pri nas v tem primeru zaprli edini center, ki ga imamo.
