Pornografski intermezzo je seveda večplasten. Po eni strani je s kulturnega stališča zanimiva alegorija – torej s konkretnim čutno dojemljivim prikazom predstavljen abstraktni svet – na siceršnjo funkcijo reklamnega panoja. Pano je namreč le medij konstantnega nategovanja. Kupite najboljši produkt, vam sporoča pano. Nateg, vam pravim. Ne le da je produkt, ki potrebuje pridevnik »najboljši«, običajno daleč od tega, tudi privoščite si ga lahko le tako, da se zadolžite. Škart in dolžniški kamen okoli vratu, bi pisalo na panoju, če bi iskrenost kaj veljala. A iskrenost pri oglaševanju je kot zgodba v porniču – neobstoječa. Z umetniško instalacijo so torej hekerji – če je res šlo za hekerski vdor in ne morda za reklamni trik portoroškega hotela, ki se želi prikazati kot institucija, ki je odprta za ideje in ki sprejme vsakega gosta enako vzneseno – le opozarjali na nevarnost brezglavega potrošništva.
Skoraj polurna ljubezenska zgodba z opolzkim zasukom ima torej lahko povsem logično ozadje. Lahko pa je ozadje precej bolj profano. Mladi so, saj veste, precej domiselni pri maščevalnosti in splošnem izražanju nezadovoljstva. In takole sedijo tam na portoroški plaži s svojimi prenosniki mladi, ki so jih kakšno uro prej na hotelski terasi olupili za dva makjata, en kapučino in podaljšano kavo. Nateg, so pomislili mladi in hitro skovali maščevanje. Zlonamerna koda, priklop na strežnik nekje v ZDA, pretok filmčka »Best of La Toya« med oglaševalske vsebine, klik-klik in... Preostalo je zgodovina.
A še bolj pomenljiv je epilog kinotečnega večera. Javno predvajanje pornografskih vsebin – tako temu reče policija, ki ne priznava romantično-edukativne narave predvajanih vsebin – je menda prekršek zoper javni red in mir. Čeprav je bil med predvajanjem na ulicah red in le malo nemira... Po drugi strani pa policija ne ukrepa, ko na teh istih elektronskih zaslonih ljudi nategujejo in vznemirjajo s ponudbo »najboljših« izdelkov, ki to niso, s popusti, ki se po upoštevanju drobnega tiska spremenijo v ponudbo »dobiš, kar si plačal«, z vabilom k zapravljanju v lokalnih igralnicah... Če kaj moti javni red in mir, so to oglaševalski nategi. O tem ni dvoma.
Kar se je vrtelo v nedeljo pred polnočjo na elektronskem panoju na hotelu Metropol sredi Portoroža, je bil nateg, viden s prostim očesom. Pri čemer – enkrat za spremembo – niso bili nategnjeni opazovalci. Potrebujete še en dokaz? Nekaj žvižgov in aplavz je bilo mogoče slišati šele, ko so vzdrževalci brez domišljije prekinili predvajanje ljubezenske analize. Kdaj ste zadnjič ploskali reklami?
