Na začetku vedno stoji volja ljudstva. V Jugoslaviji varuha človekovih pravic ni bilo. Predvideno je bilo, da za temeljne pravice poskrbi država sama. Za specifična vprašanja o vpetosti posameznika v »pravični sistem« so skrbeli »družbeni pravobranilci samoupravljanja«. Teoretično se s prehodom v novi politični režim položaj temeljnih pravic ni spremenil: odgovornost zanje je še vedno v rokah države, v državi pa ima – če beremo ustavo – oblast ljudstvo. Vendar je bila skrb za človekove pravice »pozunanjena«. Izločena iz sveta politike.
Posledica je, da so varuhinje in varuhi človekovih pravic – nasledniki leta 1988 spontano ustanovljenega Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – blizu ljudstvu, a daleč od pravih oblastnikov. Aktualna varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer sicer nima težav z dostopom do vodilnih politikov. Minuli petek je njeno poročilo o letu 2014 prevzel predsednik državnega zbora Milan Brglez, včeraj se je srečala s predsednikom republike Borutom Pahorjem, sledil bo predsednik vlade Miro Cerar.
Vendar kot kaže tudi zadnje letno poročilo o delu varuhinje, nosilci oblasti varovanje človekovih pravic razumejo kot nekaj ločenega od države.
Vzemimo primer. »Priča smo modernemu suženjstvu,« piše varuhinja Nussdorferjeva v poglavju o delovnih razmerjih. Pravica do dela in pravice, ki izhajajo iz dela, so temelj človekovega dostojanstva. Varuhinja, ki je lani na delovnopravnem področju obravnavala dvesto sedemdeset pritožb, predlani pa krepko več kot tristo, ugotavlja, da so »delu ukradli čast«. Kaj reči mladim, ki končajo študij in ostajajo predolgo brez dela, in kaj reči starejšim, ki se jim pokojnina odmika, dela pa zanje ni več, se sprašuje. Delavci so »za obljubo dela pripravljeni narediti marsikaj«, krivdo za katastrofalno stanje pa varuhinja med drugim pripisuje »počasnosti nadzornih in pravosodnih institucij«. Trga dela ne morejo urejati delavci in delodajalci sami, saj se prelevi v trg sužnjev. Če država stoji križem rok, pri trgovanju s sužnji sodeluje.
Še na vrsti drugih družbenih področij – pri odnosu do otrok, starejših, manjšin, invalidov, revnih, Romov, izbrisanih, tujcev – se kaže odtujenost države od življenja ljudstva. V pisarni varuhinje so lani sprejeli več kot tri tisoč pritožb odrinjenih, razočaranih in nemočnih. Ustava ljudem resda pripisuje oblast. Vendar je ta oblast speljana po mnogih obvozih, zato varuhinja pri vladi, ministrstvih, javnih službah preverja veljavnost človekoljubnih načel, h katerim se je Slovenija sama zavezala.
»Država je s svojimi institucijami pogosto počasna, neprijazna, hladna, njen odziv je mlačen, nekaterih revežev ne vidi in ne sliši,« odkriva Nussdorferjeva. Z osebnimi oznakami državo poosebi. Država ni stroj za predelavo podatkov, ampak so to konkretni politiki, uradniki, uslužbenci, ki »ne vidijo in ne slišijo«. Vsak od tri tisoč pritožnikov ima na »nasprotni strani« državne uradnike. Vsakoletno poročilo varuha človekovih pravic, zajetna knjiga z več kot štiristo stranmi, bi moralo biti zanje kot zakonodaja, ki opredeljuje njihovo delo. Obvezno branje. Nekatere knjige spremenijo pogled na svet.
