Intervju z judoistko Lucijo Polavder: Trenirati sem začela zaradi fanta

Ko sem trenirala, kave nisem pila. Med premori, ko zaradi poškodbe nisem trenirala, sem si privoščila kapučino, zdaj pa mi sploh ne odgovarja.

Ko sem tekmovala, vedno.

Sem se po navadi pregrešila s kokakolo, ampak ne v velikih količinah.

Sem, ko smo nazdravljali s penino. Sicer nisem privrženec alkohola. Ne maram ne piva ne vina. Nimata dobrega okusa.

Zrasla sem na Lopati. Fabi mi je bil kot drugi oče. Njegovo vzgojo smo vsi prevzeli. Zdaj mi pa niti okus ne odgovarja.

Tri četrtine časa sem preživela na Lopati ali na pripravah in tekmovanjih v tujini. Doma mi pogojev niso postavljali. Rekli so le, da moram končati šolanje. Nikoli me niso obremenjevali z dodatnim delom, lahko sem počivala. Ker sem bila od majhnega navajena na Fabjanovo vzgojo, nisem ničesar pogrešala.

Če si od majhnega tam, ničesar ne pogrešaš. Jaz nikoli nisem hodila ven in nisem poznala občutka, kako je, ko greš ven. Če bi prišla od nekje drugje in bi čez noč morala delati po njegovi vzgoji, bi bilo težje.

Sem. Ampak ko sem bila mlajša. Kdaj smo imeli nazadnje tak konflikt, se ne spomnim. Odnos se je začel spreminjati, ko je Urška Žolnir leta 2004 v Atenah osvojila bronasto olimpijsko kolajno.

Ne. Fabi je še vedno vodja in bo to tudi ostal. Je pa odnos z njim zdaj enakovrednejši kot prej. Vem, da bi mi pomagal, kadar koli bi ga poklicala. Pomagal bi mi rešiti vsak problem. O tem sem stoodstotno prepričana.

Vseskozi je bil poleg mene. Po eni strani je bilo na treningih težko in naporno. Po drugi strani je znal narediti tako, da nam je bilo potem lepo. Da smo šli na plažo, se sproščeno pogovarjali in smejali ob večerji in podobno. Znal je združiti eno z drugim. Zato smo bili tako uspešni in smo dolgo vztrajali skupaj.

Lani sem bila operirana na kolenu. Potem ko sem začela spet trenirati, nisem mogla delati po enakem programu kot drugi, ker me je koleno oviralo. Že takrat sem vse skupaj jemala z rezervo. Zato je Fabi sicer bil presenečen, ko sem mu povedala, da bom prekinila kariero, a ni bil šokiran.

Najprej me je vprašal, zakaj mu nisem prej povedala, kajti morala bi tekmovati na evropskem pokalu v Podčetrtku. Odvrnila sem mu: »Ja, če pa nisem vedela.« Potem mi je čestital.

To velja za najstniška leta, ko ti po glavi švigajo vse vrste misli. Takrat je zaželeno, da ko si podvržen največjim naporom, nimaš še drugih obveznosti. Zato ni bilo priporočljivo. Jaz pa sem stara že več kot trideset let.

Verjetno ga bom. Če ne zaradi drugega, zato da se nauči osnovne koordinacije, motorike, prevalov, padanja... Ne bom pa ga silila v to.

Zagotovo. Že zdaj precej delam z otroki. Letos sem imela sedem skupin, ki sem jih vodila. Pod mojim okriljem je treniralo okrog 90 otrok. Tisto, kar sem se naučila, skušam prenašati na mlajše. Zagotovo bom to uporabila tudi pri svojem otroku.

Vztrajnosti, discipline, točnosti, spoštovanja.

Tudi to se zgodi. Okoliščine pripeljejo do tega.

So, ampak ne na treningu, niti na otroškem niti na svojem. Tja moraš priti vsaj deset minut prej.

Za zdaj še ne vem. Znani so primeri športnic, ki so se vrnile po porodu, a jih ni veliko. Na zelo vrhunskem nivoju pa skoraj zagotovo ne bom več tekmovala.

Žal.

Ne. Ker me je poškodba kolena ovirala in nisem prišla v tekmovalni ritem, kakršnega sem si želela.

Ob običajnih naporih nimam težav. Je pa res, da sem vseskozi aktivna. Ohranjam kondicijo.

Poleti imam otroške kampe na Lopati. Jeseni je treba narediti predstavitve po šolah v Savinjski dolini in okolici Celja. Potem si bom nekaj mesecev vzela zase. Prihodnjo pomlad bom spet delala na kampih oziroma bomo videli, kako se bo vse skupaj razvijalo.

Ne. Ne verjamem, da bo kdaj šel. Navezana sem na judo. To obvladam. Vsi mi pravijo, da bi bilo škoda, če bi ga pustila.

Ja, ampak vrhunskih tekmovalcev ne bi trenirala, ker nimam v sebi naboja, s katerim bi druge priganjala in porivala naprej. Raje se igram z otroki in jih naučim določenih stvari.

Ja. Urška se s tem ukvarja že zdaj. S Fabjanom vse skupaj peljeta naprej. Poleg tega se ukvarja še z naslednjo generacijo deklet.

Ne vem, če je uspehov manj. Ana Velenšek, Tina Trstenjak, Rok Drakšič, Adrijan Gomboc in Miha Žgank imajo precej uspehov. Prihajajo v ospredje, a medijsko še niso tako prepoznavni. Nimajo še olimpijskih kolajn. Tudi jaz sem imela ogromno kolajn z evropskih prvenstev in svetovnega prvenstva, pa me nihče ni poznal, dokler nisem osvojila olimpijske kolajne.

Judo ni tako medijsko prepoznaven, čeprav seveda precej bolj kot nekdaj. Ni pa zelo priljubljen pri ljudeh. Je malo težje dojemljiv in tudi ni veliko prenosov po televiziji.

Tudi jaz ga nisem, dokler nisem začela trenirati.

Niso bili skeptični. Vedno so mu zaupali, verjeli. Pri nas smo bili štirje otroci. Mama je drugim trem, ki so mlajši, mene postavljala za zgled. Zato jih je imela podobno pod kontrolo, kot je imel mene Fabi.

Takrat sem živela še v Celju. Ponoči so mi avto ukradli s parkirišča. V njem sem imela ogromno stvari, tudi kimone, notri je bilo skoraj celo moje stanovanje. Odpeljali so tudi kolajno.

Preden sem začela, juda sploh nismo poznali. Fabi je prišel v šolo v Griže in tam naredil začetni tečaj. Moj oče je rekel, da to nikakor ni za punce, medtem ko pa je bil meni zelo všeč sošolec, ki je treniral judo, zato sem na vsak način hotela trenirati tudi jaz. Mama je šla v šolo, kjer ji je ena od učiteljic povedala, da se je veliko punc ubranilo s pomočjo znanja juda. In potem sem lahko začela trenirati.

Ne, k sreči ni bilo potrebe za to. So me pa sošolci velikokrat zbadali, zato sem enega v učilnici likovne vzgoje položila na tla in je bil potem mir.

Nikogar se ne bojim. Ko sem bila na blazini, sem se velikokrat borila proti večjim in močnejšim tekmicam, vendar se nobene nisem ustrašila. Mislim, da me je to reševalo.

Ja, pa zaradi kondicije. Tekmovalke v najtežji kategoriji imajo po navadi drugačen program treninga, manj tečejo. Jaz sem pa trenirala na isti način kot moji klubski kolegi in kolegice. Delala sem enake vaje in v enaki količini kot na primer Urška Žolnir. Zato sem imela več kondicije kot tekmice.

Tudi on je včasih tekmoval s težjimi od sebe. To je naštudiral in prenesel name.

Ne. Ampak zdaj opažam, da v najtežji kategoriji tekmuje vse več punc, ki niso tako močne.

Ja.

Ko sem jaz osvojila olimpijsko kolajno, je bilo podobno. Ko smo šli na olimpijskih igrah v Pekingu zjutraj na avtobus, je nekomu rekel: »Danes je ta prava.« Tako dobro nas pozna, da začuti energijo, ki mu pove, kdaj je tisti dan, ko bo vse delovalo.

Moj fant je harmonikar pri ansamblu Vrh, bil je dvakratni evropski prvak v igranju diatonične harmonike, zato je tudi sam vajen tekmovanj in potovanj. S tem nisva imela težav. Dobro je to sprejel in me nikoli ni omejeval. Že na začetku je vedel, kdo sem in kaj ga čaka.

Mislim, da ne več. Prej so jih imeli. Večkrat pravijo, da se tepemo. A se ne, ampak se mečemo.