Tudi slavnostni govornik ob 70. obletnici osvoboditve ljubeljske podružnice taborišča Mauthausen, predsednik republike Borut Pahor je ob naštevanju grozot vojne in poudarjanju pomena miru dejal, da je pri vojni edino dobro le to, da se enkrat konča zaradi »najbolj sijajnih in slavnih uporov proti okupatorju, uporov proti ponižanju in vere v zmago pravice in resnice«.
Pod Ljubeljem, kjer je na tisoče taboriščnikov gradilo cesto in tunel, umirat pa so jih pošiljali v matično taborišče, od koder so zločinci vedno znova vozili »sveže moči«, se je zbralo veliko ljudi vseh generacij. Naključje je hotelo, da tudi skupina otrok iz socialno ogroženih družin ruskega mesta Vladimir, ki je pri nas na dvotedenskih počitnicah. Posebej ganljivo je bilo gledati otroke, ki so počakali, da so predsednik Pahor in druge delegacije položili svoje vence, oni pa so, ko se je slovesnost na drugi strani ceste že začela, drug za drugim na spomenik Obtožujem polagali rdeče nageljne, medtem pa jim je spremljevalka razlagala, zakaj je prav, da so med sicer lepimi počitnicami prišli tudi na ta kraj spomina. Med taboriščniki so bili tudi Rusi. In Poljaki, Francozi, Jugoslovani ter številni drugi. Preštevilni.
Mnogi pridejo vsako leto
»Vedno bolj se čutim pripadnega naši borbi izpred sedmih desetletij in vedno večji gnus čutim do izdajalcev in vseh tistih zločincev, ki so počenjali take grdobije kot tukaj v tem taborišču. Vsako leto pridem,« je dejal Franc Renko iz Radovljice.
Občina Tržič je lani postala lastnica spominskega parka. Letos so restavrirali kip J'accuse – Obtožujem, obnovili nekaj črk na spomeniku in uredili okolico taborišča. A predsednik koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja Jani Alič je v svojem pozdravnem govoru vendarle izrazil tudi upanje, da bodo tudi na Ljubelju skupaj z občino in državo območje taborišča uredili podobno, kot je to v drugih nekdanjih tovarnah smrti, kjer so na ogled muzejske zbirke in urejena spominska obeležja. »V vseh taboriščih, tako nemških kot italijanskih, madžarskih in hrvaških, je bilo več kot 60.000 Slovenk in Slovencev. Največ, skoraj 4200 v Mauthausnu. Skoraj 13.000 umrlih v plinskih celicah in sežganih v krematorijih ne bo nikoli dobilo svojega groba, njihovi svojci ne bodo nikoli izvedeli, kje so končali njihovi predniki. Sprašujem se, ali ne bi tisti, ki iščejo umrle po jamah in breznih, ki so pripadali v glavnem okupatorskim vojskam, poskrbeli najprej za Slovence, umrle v taboriščih, izgnanstvu, ujetništvu, prisilnem delu,« je bil oster Alič.
Izjemna zbirka izziv za občino
Jože Ramšak in Slavko Hočevar sta pred kratkim izdala knjigo o grozotah taborišča pod Ljubeljem, več kot tri leta pa sta zbirala tudi neprecenljivo gradivo, del katerega sta predstavila tudi na razstavi, nekaj eksponatov sta šele pred kratkim našla na območju nekdanjega taborišča. »Različnega dokumentarnega gradiva imamo toliko, da moramo v prihodnosti razmišljati o postavitvi kakšne originalne barake ob stražnem stolpu,« je tudi na »izziv« Aliča dejal tržiški župan Borut Sajovic.
Letošnje slovesnosti na severni, se pravi avstrijski strani Ljubelja, se je udeležila zelo močna avstrijska delegacija s koroškim deželnim glavarjem in zveznim ministrom za delo na čelu. Še nedavno Avstrijci temu kraju niso posvečali tako velike simbolne pozornosti. Zdaj so časi na srečo drugačni.
