Mediji so skozi tranzicijo prehodili trnovo pot. Glavne medijske hiše, podobno kot velika večina gospodarstva, so prišle v tranzicijo s precej razkošno kadrovsko strukturo in razkošnimi sistemi. V tem dejstvu se verjetno zrcali več dejstev. Prvo je značilnost prejšnjega sistema, v katerem nezaposlenost domnevno ni obstajala in v katerem se je veliko zaposlovalo in lahkotno zaposlovalo. Hkrati pa je seveda res, da so bile te hiše strukturirane v času »klasične« dobe medijev, pred digitalizacijo, ki v medijskem kontekstu na planetarni ravni še ni dobila prave in optimalne rešitve, ampak se tradicionalni mediji opotekajo od ene do druge rešitve in iščejo najmanj slabo. Na poti skozi tranzicijo so se mediji srečevali tudi z enkrat bolj, drugič manj očitnimi poskusi političnega vplivanja ali celo prevzemi medijskih hiš. Medijski projekti so se rojevali in umirali, med njimi zanimivi, nemalo pa tudi v najnižjih legah. Nato je prišla še kriza, odliv oglaševalskega kolača in dodatno padanje naklad. Problem za problemom, ki medijskim hišam niso risali svetle prihodnosti.
V takšni situaciji je seveda logično in razumljivo, da so se na meji med lastniki oziroma upravami na eni in novinarskimi kolektivi na drugih srečali nasprotni in nasprotujoči si interesi. Oboji legitimni. Na eni strani interes po pozitivnem poslovanju, po dobičku, na drugi strani boj za pogoje dela. Ker zaradi zakona o zaposlovanju preoblikovanje kolektivov ni bilo mogoče, se je šlo v redukcijo notranjih stroškov na vseh preostalih postavkah. Roko na srce, na trenutke do absurda. Oziroma človek je dobil pri nekaterih potezah, kot je recimo ukinitev kave, občutek, da gre pravzaprav za testiranje in preizkušanje meja vzdržljivosti novinarjev s strani lastnikov in uprave, saj rezi niso imeli nobene veze z realnim zniževanjem stroškov. Res je tudi, da so bili primeri, ko je bila redukcija notranjih stroškov začetek in hkrati konec menedžerske invencije v medijskih hišah, ampak to je druga zgodba.
S strani novinarskega kolektiva je šlo vedno in dosledno za iste stvari, dejansko za pogoje dela: za boj za povečanje oziroma v drugi fazi ohranjanje kvote za honorarje, za vprašanje novih zaposlitev, za potovanja v tujino in tako dalje. Ključna linija, na kateri so se in se bodo kresali različni, večinoma diametralno nasprotni, vendar pa z obeh strani legitimni interesi, poteka po liniji med lastniki oziroma upravo in novinarskimi kolektivi. Te slike, te centralne, osnovne in ključne slike, ki določa prioritete praktično za vsako situacijo in se veže na najbolj temeljne stvari, kot so pogoji za delo, v nekaterih primerih pa tudi na osebno in poklicno dostojanstvo, je novinarskim kolektivom v ključnih trenutkih redko kdaj uspelo zadržati pred očmi.
In vendar se zdi, da novinarji praktično nikoli niso bili sposobni zadržati jasne slike prioritet, glavne pogajalske linije, ključnih problemov. Ali pa so jih bili pripravljeni ignorirati. Rezultat je v obeh primerih isti in v osnovi ne najspodbudnejši. V tem nasprotju interesov, na tej generalni »fronti«, ki je, ponovimo, logična in legitimna, je novinarski ceh nemalokrat padel na izpitu. Izpitu iz prave, notranje, cehovske solidarnosti, koherentnosti, doslednosti, konec koncev ozaveščenosti in integritete.
Vsa uredništva so prekrižana z raznimi mrežami, bližinami in antipatijami. Naj bodo osebne, generacijske, svetovnonazorske, profesionalne, človeške ali kakšne pete. Z nekaterimi osebami smo si preprosto bliže kot z drugimi, nič posebnega in neskončno človeško. Stvar postane problematična v zgornji perspektivi, ko in če osebne zamere, nečimrnosti, ambicije, male dnevne ali tedenske koalicije zameglijo ali celo popolnoma izbrišejo prioritete in s tem generalno fronto. Novinarji so s tem položili v roke lastnikom in upravam novo, izjemno močno orožje. Ko se razgali šibka točka, linija, po kateri kolektiv pod pritiskom razpade in se obrne proti sebi, se neskončno poveča prostor za manipulacijo. In pametne obrambe proti manipulacijam, ko je enkrat uredništvo v vojni samo s sabo, praktično ni. Ni treba izumljati novih strategij in prijemov za privijanje novinarjev, saj je dovolj ena sama poteza, vedno ista poteza, vedno znova dosledno en in isti preprost in popolnoma predvidljiv obrat. Izigravanje enega dela proti drugemu delu. Ko ni zavesti o prioritetah, padajo standardi, manjšajo se kvote za honorarje, manjšajo se možnosti za kakšno novo zaposlitev in tako dalje. In na tej točki so novinarski kolektivi skozi tranzicijo nemalokrat padli na izpitih. V ključnih trenutkih so novinarji zaradi osebnega interesa znali izgubiti generalno sliko in posledično pohoditi skupni cehovski interes. To ni ključen razlog za stanje v medijih, je pa košček v mozaiku, ki je bil lahko včasih celo ključen pri spustu v nov krog negativne spirale. To ne bo ostalo v spominu kot glavna, niti kot ključna tranzicijska medijska zgodba. Je pa morda dobro, da vsaj kot opomba ne izhlapi povsem.
