Grška kriza skozi oči in objektiv fotografinje Louise Gouliamaki

Če zgodbe o svetu, v katerem živimo, niso najprej dobro in verodostojno povedane ter krivice razkrite, nimamo osnovnih pogojev, da bi spremenili resničnost, je na Predavanju v Cankarjevem domu dejal James Nachtwey. Fotografije so temeljni del modernega pričevanja in spreminjanja sveta. Ena od žirantk festivala je bila tudi Louisa Gouliamaki, Poljakinja, ki že od devetdesetih let živi in dela v Atenah. Nagrajena fotografinja od leta 2005 dela za Agence France-Presse (AFP). Njene fotografije grških protestov in revolucije v Ukrajini so obkrožile svet. Modernosti so dodale svež obraz, ujet z vzhodnoevropsko tankočutno usodnostjo in univerzalnim jezikom človeških čustev.

Skozi fotografije v množičnih medijih vidiš le delček. Enostavno ni mogoče poročati o vsem. Toliko dejavnikov, plati in ljudi je vpletenih v to, kar imenujemo finančna kriza: lahko se osredotočiš le na politike in njihove odločitve, na nekdanji srednji razred, ki je doživel največji padec v revščino, ali na migracije in rasizem ter vzpon ekstremne desnice, kar je bila za Grčijo šokantna posledica krize. Lahko narediš malo vsega, kar ponavadi naredimo v agencijah, ne gremo pa globlje. Redki fotografski projekti so poglobljeni. In če pride na velikih demonstracijah do spopadov s policijo, bo vsa pozornost usmerjena le v to.

Nisem prepričana, da je. Osredotočamo se na določene vidike, o drugih ne poročamo. To zna imeti negativne posledice, tudi za državo. Zdaj beremo o turistih in migrantih, ki prihajajo na grške otoke. Turisti naj se ne bi mogli sprostiti in uživati, ker so tam migranti, ki stradajo in so na robu preživetja. To ni res. Da, prihaja ogromno migrantov, in da, tam so turisti, a situacija ni tako nehumana. Članki o Grčiji niso vedno zvesti resnici in dejstvom na terenu, a to ni nič novega. Bili so novinarji, ki so prihajali le na demonstracije, na spopade med protestniki in policijo. Kar se mi zdi čudno, ker ne maram takega novinarstva – vojnega ali kriznega turizma, če hočete.

Še vedno smo ujeti med ekstreme: leni Grki na eni strani, na drugi strani grški delavci, ki delajo več kot drugi Evropejci. Umanjka resna analiza, kaj je res, kaj vemo, da se dogaja, in kakšno je stanje. Moji nemški prijatelji so besni, ker je v vodilnih medijih vedno enak ton o Grčiji. Poročila izpred dveh let se bolj ali manj le reciklira.

Tako se zdi. Ko pripravljamo fotografske reportaže, opažamo, da so besedila, ki jih mediji ob njih objavljajo, bolj ali manj enaka. Zgodbe so površinske in se ponavljajo. To ni dobro. Novinarji in fotografi lahko gremo v globino le na lastno pest, ker vemo in čutimo, da je to prav in potrebno. To lahko potem ponudimo in prodamo agenciji, a terja čas. Sama nimam veliko časa, ki bi ga lahko posvetila takemu delu. Vsekakor ne toliko, kot bi si želela.

Ta stavba je zanimiva, ker v sebi združuje toliko zgodb zelo različnih ljudi. Nekateri so lastniki stanovanj in imajo bolje urejena stanovanja, a na zunaj je vseeno videti vse prepuščeno propadu. Tu so mladi brezposelni, pa migranti. Nekateri so naklonjeni migrantom, drugi ne. Nekateri pomagajo, drugi ne. Grški skvoterji, ki so na levici, blizu anarhistom, so uredili in ustanovili malo šolo za migrantske otroke, kjer jim pomagajo, jih učijo med vikendi... Program vodi peščica ljudi in stvar je res izjemna. Fascinantna je integracija med grškimi skvoterji, ki nimajo prihodnosti, in migranti, ki niso imeli kam drugam. A v take prostore ni lahko vstopiti. Imela sem dobre stike, zato so mi dovolili, od tod naprej pa gre za gradnjo zaupanja ... ne moreš vedno fotografirati, vse skupaj gre počasi in tudi sama nimam toliko časa, kot bi si želela.

Na neki način je odraz, majhen odsev širših dogajanj. Ne vem pa, kako se bo razvila. Veliko migrantov prihaja v Atene in bojim se, da bomo ponovno videli izbruhe sovraštva. Stavba je v uglednem delu mesta, nasproti stadiona. Nekaj časa so želeli izplačati lastnike stanovanj in tam zgraditi parkirišče ali razširiti stadion. A so se ljudje uprli. Hišo so zgradile migrantske družine, ta stanovanja so bila namenjena njim, ko so prišli v Grčijo kot begunci. Danes so tam Afganistanci, Pakistanci, Sirijci, Grki, Bolgari, Iračani, poljska gospa, Turki... V letih krize se je v Grčiji razvilo novo solidarnostno gibanje, ki ima ogromno obrazov in podpornih vej, razpredenih zelo široko. O solidarnostnih mrežah se je poročalo, že ko so se pojavile, a so kmalu ugotovili, da je to težko ujeti v fotografije. Lahko greš do trga ali stojnice in fotografiraš, kako ljudje delijo hrano, si izmenjujejo obleke. Lahko greš morda do družine, ki živi in preživi zaradi teh mrež. A to je zgodba, ki jo narediš enkrat. Lahko pa se odločiš za spremljanje določenega prostora. Zgodba te hiše združuje tako migrantske zgodbe, zgodbe Grkov kot tudi zgodbe, ki so jih napisale solidarnostne mreže in skupnosti.

Fotografija lahko vse to združi. Predstaviti moraš obe strani, ju pripeljati skupaj. Ena fotografija lahko združi tipične podobe. Berači, porušene stavbe in finančniki, banke na istem pločniku. A to smo videli že velikokrat. Hitro postane dolgočasno. Dobro je, da zakoplješ globlje in najdeš zgodbe, ki ta dva svetova združijo. Fotografi to delajo, iščejo, a ni lahko. Stvari se včasih zdijo popolnoma neresnične – delam v centru mesta, kjer imaš naokoli podirajoče se, zažgane stavbe, ki niso bile nikoli obnovljene. Ljudje so v vrstah za hrano, zdravstveno oskrbo poiščejo v socialnih klinikah. Potem greš na drugo stran mesta, na hrib nasproti Akropole, in ljudje posedajo zunaj na kavi ali v parku, berejo, igrajo glasbo. Lepo je. Ljudje gredo še vedno ven – a mnogo redkeje. Prijatelji pravijo, da je njihovo finančno stanje tako, kot bi se vrnili v študentska leta. Šteti morajo vsak evro, koliko za kaj potrošijo.

Morda se ne bi osredotočila na eno samo podobo, ampak na velike ulice v središču Aten. Zame se je ta prostor zelo spremenil. Glavne ulice, kjer so bile znane trgovine, kot jih vidite v vseh prestolnicah, so bile ob koncu tedna polne ljudi, ki so se sprehajali, družili, bili so dogodki... Festivali in predstave seveda še obstajajo, a te ulice so zapuščene, prazne. Nekatere trgovine so v protestih zažgali, druge so zaprli. Vrata so prekrita z lesenimi deskami ali pa je okrog njih nameščena aluminijasta ograja. Ostali so slogani in grafiti na stenah – sporočila upora, protesta, obupa. Vsi so vezani na krizo in to, kar se je zgodilo v zadnjih petih letih zaradi varčevanja. Te ulice me še vedno presenetijo. Ker se jih spomnim od prej. Življenje je izginilo, bilo iz njih iztisnjeno. Včasih pogledam okoli sebe in se vprašam, kje sem. Spomnim se filmskih podob zapuščenih industrijskih mest ali krajev, kjer se je zgodila katastrofa, in ni nikogar več. Ni mi všeč. Tega prej ni bilo. Prej so te ulice živeli. In ljudje z njimi.

Naredimo lahko vse. In marsikaj delamo. Sama sem šla skozi izobraževanje za snemanje videov. Če bi morala, bi jih lahko delala, a tega za agencijo ne počnem. Prepričana sem, da je bolje pustiti prostor drugim, ki počno izključno to in že dlje časa; a so nekateri, ki radi počno več stvari hkrati. Moja naloga fotografinje je osredotočiti se na fotografijo, najti trenutke in podobe, ki jih je treba ohraniti za vedno. Če je čas in ni drugega, je seveda dobrodošlo, če kdo posname tudi video, a tega fotografom ne nalagam. Zagotovo pa ni dobro, če se to dela istočasno. Zame so prioriteta fotografije, posamične, vsaka zase. Všeč so mi multimedije, ki jih pripravijo za festival v Perpignanu, a sama svojih fotozgodb nikoli ne bi podložila z glasbo ali drugimi efekti. To je potem neki drug medij.

Tehnologija seveda omogoča, da ob športnih dogodkih ali volitvah kar s fotoaparata pošljemo fotografije na sedež agencije v Parizu. Slabost tega se je pokazala med zadnjimi volitvami, saj teh fotografij nihče ne uredi in obdela. Ali pa jih porežejo, kot se jim zdi. Ko vidimo končne, objavljene izreze, se včasih le držimo za glavo.

Mislim, da ima fotografija še vedno moč. Mnogi pravijo, da so mladi danes zaradi igric in vse mogoče tehnologije drugačni. Ali verjamem? Imam malo hčerko in starejše nečake. Otroci se učijo in naučijo. Če jim daste v roke fotografije, jih znajo izjemno dobro prebrati in izbrati dobre. Razumejo podobe. Zagotovo je bolj fascinantno nekaj, kar se premika, a vidim otroke, ki listajo albume starih fotografij. Ti jih pritegnejo bolj in za dlje časa kot video. Otroci še vedno radi berejo knjige. In prav tako imajo še vedno radi fotografije. Moji nečaki, ki imajo okoli dvajset let, se vsi ukvarjajo in eksperimentirajo s fotografijo. Če dobro pomislim, se nobeden od njih ne ukvarja z videom.

Zagotovo. Posamične fotografije povedo zgodbo na unikaten način, pustijo močan vtis. Nedvomno so stvari, ki bolje delujejo na videu – kolega je govoril o trenutkih streljanja in nasilnih obračunih, kjer dinamiko trenutkov in krogle, ki žvižgajo, težko ujameš v fotografijo. A morda lahko situacijo upodobiš drugače: ujameš občutke dogajanja s pogledom enega od protestnikov, z govorico teles, strahom v očeh. Včasih je to močneje kot leteči izstrelki.

Da. Posnela sem fotografijo dveh fantov s kamni v rokah. Eden je bil zakrit, drugi ne. Ko sem hotela fotografijo poslati naprej, sem se odločila, da jo obrežem, tako da drugega fanta ni bilo na njej. Bil je z lahkoto prepoznaven, in to so res mladi ljudje... V Grčiji policija nikoli ni šla neposredno proti nam fotografom, razen enkrat, ko so nas policisti zbili in tudi meni zlomili zob. A protestnike je pogosto strah in jasno nam rečejo, naj jih ne fotografiramo tako, da bodo prepoznavni. To spoštujem, kadar le lahko. Včasih ne gre, a tedaj poskrbim, da ne gre za poln obraz kot na portretni fotografiji. Policija ni sicer zaradi fotografij nikoli prišla do nas, in tudi če bi, vem, da jim jih ne bi dali. Po drugi strani pa smo jih odstopili, ko so bili pretepeni in zares nasilno aretirani posamezniki, ki so se odločili policijo tožiti. Te fotografije so služile kot dokaz. Situacije so bile nore: človek je šel mimo po ulici, policija pa ga je pretepla in aretirala. Ne postavljaš se na eno stran, a vendar zavzameš stališče. Zaščititi želiš mladoletnike, ki so bili pretepeni, posameznike, ki so po krivici končali v zaporu. Vem pa, da bi odstopila fotografije tudi, če bi ujela v objektiv, kako brutalno pretepejo policista.

Da, to je bila tudi moja asociacija. Tega nisem analizirala, ko sem fotografirala, a podobe tam so me prevzele. Čelade, zaščitna oprema, ki so jo uporabljali... »Vau, kje sem, kaj se dogaja?« Nisem želela pristati na serijo portretov, kot so jih delali mnogi drugi. Zame je bila zgodba drugje. To so bili dnevi, ko se je vse dogajalo. V takih trenutkih ni prav delati portrete. Ne, če smo v novinarstvu. Portretiraš lahko, ko se nič ne dogaja, v takih trenutkih pa … ne. Tega ne bi nikoli naredila.

Bil je čas pred ultimatom, ko naj bi policija izpraznila trg po mesecih protestov na Majdanu. Nikoli prej nisem bila v Ukrajini. Ultimat je prišel in minil. Nič se ni zgodilo. Ko sem zgodaj zjutraj odšla ven, so kar naenkrat protestniki razbili barikade in pregnali policijo. Nismo pa vedeli, da so bili po strehah in stavbah ostrostrelci, ki so streljali na ljudi. Imela sem le en fotoaparat, ker so mi drugega dan prej polomili. Morala sem stopiti bliže, uporabiti, kar sem imela v rokah. Hkrati se mi je zdelo, da je bilo, ko sem dojela, kaj se dogaja, že vsega konec. Šla sem pokrivat proteste, a zgodilo se je nekaj drugega in eskaliralo v nekaj popolnoma tretjega. Nikogar nisem imela, ki bi mi razložil, kaj se dogaja... Bila je vojna. V Kijevu se je zgodila oborožena revolucija. In, da, bilo je izjemno. Ljudje so si nadeli stare uniforme... Spomnim se moškega s čelado, ki je kriče tekel proti okopom. To je podoba iz preteklih vojn. In to se je dogajalo v ukrajinski prestolnici leta 2014.

V letih 1998 do 2002 sem veliko delala na Kosovu in Balkanu. Večine fotografij ni na spletu, tam je le majhen delček, del fotografskega projekta. Bojim se, da ne najboljši niti ne najbolj reprezentativen. V Mitrovico sem šla sama, to ni bilo delo za agencijo. Vedela sem, da je tam romsko taborišče. Ljudje so prej stanovali v lepih hišah, a so jih preselili na območje, ki je bilo močno onesnaženo. Otroci so imeli resne težave z zdravjem. A to ni nikogar zanimalo, nihče ni bil pripravljen prisluhniti. UNHCR in druge begunske organizacije so jih tja namerno selile, le Rdeči križ je objavil kratko obvestilo o razmerah tam, ostalim ni bilo mar. Zakaj? Ker so bili Romi. To je bila najbolj nora stvar pri vsem skupaj. Z njihovo zgodbo sem se srečala že prej in vedela sem, da je to zgodba, ki jo je treba povedati... Tudi ko sem našla čas, ga je bilo malo. Sedela sem tam in govorila z ljudmi...

Omejevalo bi me le, če bi delala izključno za agencijo. Tam si vezan na roke, na teme... Četudi lahko pošlješ fotografije takoj, veš in vidiš, da so fotografi, ki so na terenu samostojno, bolj svobodni, lahko ostanejo, ko se moraš ti vrniti. Vem pa, da imam kot zaposlena agencijska fotografinja tudi privilegij – ni mi treba skrbeti glede denarja, za mano je agencija, ki me je poslala in bo plačala račune.

Agencije so se nekoliko spremenile in jih načeloma zanimajo tudi bolj poglobljene zgodbe. Problem je čas – kako najti dovolj časa, da bi lahko zgodbo naredil tako dobro, kot si želiš. V Kijevu sem morala pokriti formalne, politične dogodke, in ne ostane ti veliko časa, da greš do ljudi, narediš zgodbe s terena, ne pa s tiskovnih konferenc in uradnih govorov.

Včasih vidiš fotografijo in rečeš, vau, to je dobro. Potem opaziš, da tudi drugi fotografi delajo zelo podobno. Trudijo se ubrati drugačen pristop, a je rezultat enak. Nujno se vprašaš, če bi sam to fotografiral, kaj bi naredil? Kako bi pokazal te zgodbe na svoj način?

A načrtovati vnaprej je nemogoče. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, ne veš, kdaj bo prišel naslednji čoln migrantov... Fotografirati v črno-beli tehniki? Pri agencijah to verjetno ne bo šlo skozi. Kako posneti fotografije, ki govorijo o svetu in kaj se dogaja, na drugačen način? Množica fotografij zbudi tudi to željo. Mislim, da je ključ v tem, kako pristopiš k fotografiranju. Zgodi se, ko se zgodi. Morda gre le za to, da se nekoliko bolj približaš osebi, ki stoji pred tabo.

Moja odločitev, da postanem fotoreporterka, izvira iz želje, da bi zgodovino ujela na film. Rojena sem bila na Poljskem v času Solidarnosti. Moj brat je delal kot fotograf in imela sem vpogled v ta svet, ki me je prevzel. Tanki na ulicah, ljudje na barikadah, delavci pred tovarnami. Potem se učiš, razviješ svoj pogled, poskušaš biti kreativen, izviren, ohraniti svežino, morda pokazati nekaj več, ozadje... Pri delu, ki ga opravljam, te določi in nate vpliva vse – filmi, ki jih vidiš, fotografije, umetnost... A ostajam zapisana poslanstvu dokumentiranja. To je tisto, kar počnem.

Nihče nima denarja, da bi ti pošteno plačal delo, ki ga opravljaš. Včasih to pomeni, da sam pomagaš postaviti razstavo. Nekatere fotoprojekte o krizi so financirali bogataši, kar se je mnogim zdelo perverzno. Mnogo mojih kolegov že mesece ni dobilo plač, ker jih časopisi preprosto ne plačujejo. To je velikanski problem. Več kot polovica medijev je izginila. Revij, v katerih bi objavljali fotozgodbe in fotoeseje, ni več. Na spletu se je pojavila grška produkcija ameriške medijske hiše Vice media, a tudi oni za res kvalitetne fotozgodbe plačajo drobiž, kar je grozljivo.

Dela, ki ga je treba opraviti, je veliko, a nihče ni pripravljen plačati. Veliko ljudi prehaja v dokumentarce, saj je tam vsaj nekaj denarja. Reuters je lani odpustil ogromno ljudi, tudi mojega kolega v Atenah. Grozno je. AFP ni odpuščal, a ne zaposlujejo na novo. Z glavnimi šefi nisem govorila že dve leti, tako da nimam natančnih podatkov, vem pa, da trenutno namenjajo več denarja za video. Vendar sem optimist. Verjamem, da bom našla pot, če bom želela in se odločila spremeniti okolje in način dela.

Trenutek. Ta ena podoba, ki je ujeta za vedno. En pogled lahko včasih da mnogo več kot niz slik. Fotografija lahko deluje bolje: kot občutek, kot nekaj, kar sproži čustvo. Toliko novic prihaja z vsega sveta, večinoma slabih. V tej množici je ena dobra fotografija lahko nekaj, kar te zaustavi, potisne v razmislek, prebudi misel, h kateri se vrneš in se vprašaš: zakaj? Kaj se je zgodilo tam? Lahko glede tega kaj naredim?