Kako naj preživi zabloda

Prebujanje iz spanja

Prvič, med državami članicami EU nikoli ni bilo širokega interesa za intenziviranje odnosov s postsovjetskimi državami. Vzhodno partnerstvo sta zaradi lastnih interesov – regionalnih voditeljskih ambicij, obremenjene zgodovine odnosov z Rusijo ter ekonomskih in varnostnih premislekov – forsirali Poljska in Švedska ob podpori baltiških držav. Čeprav je Poljska širitev EU na območje Ukrajine in Belorusije zagovarjala že leta 2003, ji je preboj v obliki ustanovitve Vzhodnega partnerstva uspel šele, ko so po spopadih v Južni Osetiji leta 2008 druge članice EU ocenile, da bi aktivnejša politika EU do postsovjetskega prostora lahko obrzdala ruske zunanjepolitične in vojaške aktivnosti v regiji. Dogajanje, ki je sledilo v Ukrajini, je že razkrilo razsežnosti te evropske zmote. Visoki diplomat latvijskega zunanjega ministrstva je v pogovoru pred vrhom v Rigi sicer opravičujoče komentiral, da »EU ni naredila nič narobe, ko je iniciirala Vzhodno partnerstvo«. A dejstvo je, da članice EU po izbruhu spopadov v Ukrajini in zgodovinski ohladitvi odnosov z Rusijo nadaljnjo širitev EU v postsovjetski prostor ocenjujejo za preveč tvegano in brez jasne računice. Danes popravljajo napako izpred šestih let, ko so po besedah zahodnoevropskega diplomata ob sprejemanju politike Vzhodnega partnerstva mnoge med njimi »očitno spale«.

Drugič, pravega interesa za zbliževanje z EU ni niti na strani držav, na katere cilja Vzhodno partnerstvo. Doslej so pridružitvene sporazume z EU podpisale le tri od šestih – Ukrajina, Gruzija in Moldavija – in nič ne kaže, da bi se jim utegnila pridružiti še katera od ostalih. Armenija in Belorusija sta se včlanili v Evrazijsko ekonomsko unijo pod vodstvom Ruske federacije, medtem ko Azerbajdžan ni pokazal interesa za nobenega izmed obeh ekonomskih blokov, menda zaradi računice z lastno industrijo nafte. Komentatorji razloge za nepriljubljenost Vzhodnega partnerstva sicer radi pripišejo pritiskom, ki naj bi jih na države v regiji izvajala Rusija. A objektivno gledano ta instrument zunanje politike EU za ciljne države ni posebno privlačen.

Logika Vzhodnega partnerstva temelji na strategiji ekonomskih nagrad za demokratične in liberalne reforme. Za kaj takšnega pa v teh državah znotraj političnih elit ni interesa. Svetovni indeksi kažejo, da države Vzhodnega partnerstva ostajajo med najbolj koruptivnimi na svetu. Na določen napredek na področju zagotavljanja demokratičnih standardov naj bi kazale pozitivne ocene OVSE glede zadnje izvedbe volitev v Gruziji, Moldaviji in Armeniji, medtem ko Azerbajdžan in Belorusija pri spoštovanju človekovih pravic ostajata med najbolj kritiziranimi režimi na svetu.

Prav tako nejasni so pozitivni učinki tržne integracije teh držav z EU. Evropska komisija priznava, da trgovinske sporazume sklepa z mislijo na interese EU. Tako imenovani DCFTA (Deep and Comprehensive Free Trade Agreements) ne ukinjajo le uvoznih dajatev, temveč za evropska podjetja odpirajo nove trge storitev, priložnosti za investicije in javna naročila. Ni pa zanesljivih podatkov o tem, kakšne učinke bo sprostitev trgovinskih režimov imela za vzhodnoevropske države pogodbenice, ki največji delež BDP ustvarijo v kmetijstvu, tekstilni industriji in izvozu naravnih surovin. Da se Unija zaveda možnih težav pri soočanju s pritiski evropskega notranjega trga, pove dejstvo, da sta EU in Ukrajina uveljavitev podpisanega trgovinskega sporazuma odložili do začetka leta 2016. V tem času Ukrajina uživa privilegiran dostop do trga EU, medtem ko uvozne dajatve na proizvode iz EU ostajajo.

Ko EU obrne ploščo

Ravno v povezavi z ekonomskimi vidiki integracije vzhodnih držav Evrope z EU lahko prepoznamo, da gre v primeru Vzhodnega partnerstva danes za bistveno drugačno politiko od tiste iz leta 2009. Medtem ko je do leta 2013 potekala burna licitacija za lojalnost držav v vzhodni Evropi – Vladimir Putin je v zameno za ukrajinski »ne« podpisu pridružitvenega sporazuma v Vilni menda obljubil 15 milijard evrov investicij in znižal ceno, po kateri Rusija Ukrajini dobavlja zemeljski plin – in je bilo govora o tem, da bi morala EU vzhodne države motivirati z izrecno ponudbo možnosti za polnopravno članstvo, so v zadnjem času evropski politiki in birokrati obrnili ploščo. Po novem EU zastopa stališče, da mora pobuda za zbliževanje z Evropo priti s strani vzhodnoevropskih držav. Odgovoru na vprašanje, kakšne bi bile konkretne ekonomske koristi integracije z EU, ki bi vzhodne države motivirale za vztrajanje v evropski smeri, se je veleposlanik Juris Poikans z latvijskega zunanjega ministrstva elegantno izognil s stališčem, da bo ekonomske učinke pridružitvenih sporazumov z vzhodnoevropskimi državami mogoče ocenjevati šele po desetih letih. Sploh pa je treba na proces evropeizacije gledati manj pragmatično: »Usmeritev k Evropi je v končni fazi civilizacijska odločitev, ki ni združljiva z razmišljanjem na način, kdo ponuja več. Vprašanje je, ali imajo postsovjetske države sploh kakšno alternativo Evropski uniji. Menim, da je nimajo.«

Okretnost, s katero evropska diplomacija spremeni tok svojih manevriranj, pa ne more izbrisati posledic njenega preteklega ravnanja. Ne glede na to, da EU morda res »ni naredila nič narobe«, ko se je odločila lansirati Vzhodno partnerstvo, je to v regiji že povzročilo veliko škodo. Ukrajina, v kateri je prvotna zavrnitev podpisa pridružitvenega sporazuma z EU privedla do zamenjave proruske vlade in vojaških spopadov na vzhodu države, se zaradi vojne že drugo leto zapored nahaja v globoki gospodarski recesiji. Po navedbah Andersa Aslunda z raziskovalnega inštituta Atlantski svet v Washingtonu je marčevska inflacija v Ukrajini na letni ravni znašala 45 odstotkov, popolno devalvacijo nacionalne valute pa je preprečil IMF z zgodnjim nakazilom posojila v višini 9,9 milijarde ameriških dolarjev. V naslednjih štirih letih bo Ukrajina prejela še 40 milijard ameriških dolarjev posojil, ki pa ne bodo zadoščala za vzpostavitev zadostnih finančnih rezerv in za financiranje obstoječih dolgov. Razlika med tem, kar Ukrajina potrebuje, in tem, kar ji je trenutno na razpolago v okviru paketa IMF, znaša 15,3 milijarde ameriških dolarjev. Donatorska konferenca izpred meseca dni, s katero naj bi Ukrajina zbrala nekaj dodatnega denarja za prenovo infrastrukture, ki je bila uničena v vojaških spopadih, je žalostno propadla, sicer milijardni zneski s strani EU, Nemčije in ZDA pa so vezani na vprašljive politične in gospodarske reforme v državi. Ni treba posebej poudarjati, da se Ukrajini v naslednjih letih najverjetneje obeta dolžniška kriza, kar je še en razlog za to, da ta država članstva v EU ne bo videla še desetletja.

Nevladniki z zasebnimi reaktivci

A tu so že nova žrtvena jagnjeta širjenja evropskega vpliva na vzhod – politični aktivisti v postsovjetskih državah. Na konferenci za organizacije civilne družbe iz držav Vzhodnega partnerstva, ki je potekala dan pred zasedanjem političnega vrha Vzhodnega partnerstva v Rigi, je latvijska evroparlamentarka Sandra Kalniete pravilno ocenila, da so organizacije civilne družbe najzanesljivejši partner EU v državah Vzhodnega partnerstva. Izpostavila je ukrajinski Euromaidan kot primer državljanskega gibanja za demokratične reforme, se poklonila ukrajinskim protestnikom, ki so za državljanske pravice dali svoja življenja, in povedala, da se pri evropskem komisarju za sosedsko politiko Johannesu Hahnu zavzema za izboljšanje pogojev financiranja delovanja lokalnih nevladnih organizacij v regiji. Nekoliko brez besed je ostala, ko ji je nevladnik iz Azerbajdžana povedal, da se teže, ki jo EU pripisuje vlogi civilne družbe, zavedajo tudi vzhodnoevropski avtoritarni politični režimi in stopnjujejo kampanje proti organizacijam civilne družbe. Teh se je že prijel sloves »petokolonašev Zahoda«. Med njimi je strah pred političnim pregonom vsak dan večji.

EU pa prispevek oporečnikov ne vidi le na področju zagotavljanja človekovih pravic, temveč tudi v boju proti korupciji in oligarhom. »Pridružitveni sporazumi so revolucionarni v pomenu, da jih EU prvič sklepa z državami bivše Sovjetske zveze. Brez sodelovanja civilne družbe korupciji ne bomo prišli do živega,« je na isti konferenci izjavil veleposlanik Poikans.

In res, vedno pogosteje se sliši, da Ukrajina potrebuje »drugi Maidan«, saj naj se državno vodstvo Petra Porošenka in Arsenija Jatsenjuka ne bi izkazalo v boju z oligarhi. Ti naj bi si po odstavitvi Viktorja Janukoviča prisvojili več družbenega vpliva kot kadarkoli poprej in zavzeli ključne položaje v ukrajinski vladi pred načrtovano novo množično privatizacijo ukrajinskih državnih podjetij. A panelist Oleg Rybačuk, danes politični aktivist, nekdaj pa sam član ukrajinske vlade, je nekoliko zatrl navdušenje, ko je komentiral, da se oligarhi v Ukrajini niso inflitrirali le v politični sistem, temveč tudi v civilnodružbenega. Institucij EU očitno ne moti, da se ukrajinski nevladniki na pogovore v Bruselj vozijo z zasebnimi jeti, delegacije pa vodijo razvpiti oligarhi sami v funkciji vodij »združenj delodajalcev«.

Odnosi z Rusijo

Vrh v Rigi so pospremili komentarji, da na njem ni bilo doseženega nobenega napredka. A takšen okvir, temelječ na logiki razmišljanja o širitvi EU, je v zvezi s politiko EU do vzhodne Evrope neumesten. Ne glede na želje posamičnih držav članic in ambicije nekaterih vzhodnih partneric EU Vzhodnega partnerstva nikoli ni vodila kot strategijo širitve članstva EU v postsovjetski prostor, temveč kot strategijo zbliževanja z državami v tem prostoru. Prozorno in končno neproduktivno pa je sprenevedanje EU, da ti poskusi zbliževanja niso geopolitično motivirani.

Vzhodno partnerstvo je bilo zasnovano z mislijo na odnose EU z Rusijo ter vlogo Rusije v regiji. Danes nekateri politični analitiki sicer menijo, da bi se Vzhodno partnerstvo moralo empancipirati od tega statusa, EU pa bi morala neodvisno od svoje strategije do Rusije zasledovati agendo reform v postsovjetskih državah. A evropska meddržavna politična realnost je nekaj drugega. Izkušen diplomat je pred vrhom v Rigi komentiral: »Nisem proti Vzhodnemu partnerstvu, a saj se ne pogovarjamo o tem. Gre za geopolitiko. Ključna napaka pri zasnovi Vzhodnega partnerstva je bila popolna nekompatibilnost med tem instrumentom in Evrazijsko ekonomsko unijo. Evropska komisija je trdno nasprotovala drugačnemu strukturiranju Vzhodnega partnerstva.«

Le nekaj let nazaj je ruski zunanji minister Sergej Lavrov po Evropi menda promoviral idejo o skupnem evropskem gospodarskem prostoru, o »eni valuti od Lizbone do Vladivostoka«, ideja pa je pri evropski komisiji naletela na odločno zavrnitev na podlagi pravnih argumentov.

To spomni na dejstvo, da je ustanovitev Vzhodnega partnerstva le eden od členov v verigi ohlajanja odnosov EU z Rusijo. Praktično od leta 2000 je EU vztrajno kritizirala notranjepolitične razmere v Rusiji. Leta 2009 je EU z Ukrajino podpisala pogodbo o dobavi plina, istega leta pa lansirala Vzhodno partnerstvo. Sledila je epizoda z ukrajinsko zavrnitvijo podpisa pridružitvenega sporazuma z EU, padcem vlade Viktorja Janukoviča in vzpostavitvijo nove vlade, ki je Ukrajino iztrgala iz ruske orbite, kar je Rusija zunanjepolitično kompenzirala s priključitvijo Krima.

»Odnos med EU in Rusijo zaznamuje izjemna soodvisnost. Za pot naprej bi potrebovali precej bolj kreativne rešitve, pot do njih pa je v trenutnih razmerah ekstremne polarizacije nejasna,« je komentiral diplomatski vir. Zamrznitev aktivnosti Vzhodnega partnerstva predstavlja enega od korakov na poti k normalizaciji rusko-evropskih medsosedskih odnosov, česar naj bi si želeli obe strani.

Ni še konec

Evropska unija vsekakor potrebuje strategijo odnosov z državami v vzhodni Evropi najmanj zaradi dveh razlogov. Prvič, gre za prostor neposrednega sosedstva z EU, ki je posejan s teritorialnimi spori. Drugič, revna in politično nestabilna postsovjetska Evropa ob mejah z Rusijo prestavlja idealno prizorišče za merjenje moči med globalnimi velesilami. Tega se države iz regije dobro zavedajo in igrajo svojo igro glede na aktualne politične potrebe in ne glede na posledice za varnost in stabilnost v regiji. Institucionalizacija odnosov z EU bi jih v mednarodni politiki naredila bolj predvidljive.

Z namenom, da v okvirih Vzhodnega partnerstva vendarle obdrži vseh šest držav, tudi tiste, ki želijo do EU ohraniti določeno distanco, se je EU odločila za strategijo diferenciranega pristopa. S tem se je odzvala na iztočnico Vladimirja Makeia, beloruskega zunanjega ministra, ki je po pogovorih z latvijskim zunanjim ministrom Rinkevičsem pred vrhom v Rigi dejal: »Nekatere države bi se v EU včlanile jutri. Nekatere si želijo možnosti včlanitve. Nekatere pa si želijo le normalizacije odnosov z EU.« Takšen odmik od regionalnega značaja Vzhodnega partnerstva bi bil pogodu tudi Rusiji.

Glede na pomen te politike pa se vendarle zdi nekoliko tvegan obrat v drugo skrajnost, ko EU iniciativo za zbliževanje prelaga na ramena vzhodnih partneric, posebej v primeru treh držav s podpisanimi pridružitvenimi sporazumi. Implementacija teh pogodb naj bi po ocenah poznavalcev trajala od deset do dvajset let, ni pa jasno, v kolikšni meri so jih Moldavija, Gruzija in Ukrajina sploh sposobne udejanjiti. Posebej v primeru Ukrajine, katere pot do podpisa pridružitvenega sporazuma se je odvila pod močno vprašljivimi pogoji, se že zdaj pojavljajo dvomi, ali bo država zmogla napredek na področju političnih in sodnih reform, ki jih od nje pričakuje EU. Neuspeh in občutek, da Evropa s svojimi partnericami ravna slabše kot Rusija, pa bi v regiji sprožila nov cikel prestrukturiranja odnosov in zavezništev. Za usodo Vzhodnega partnerstva naj bi bila ključna naslednja tri leta implementacije pridružitvenih sporazumov.

Leta od ustanovitve te pobude EU pa so nedvoumno razkrila naslednje: Vzhodno partnerstvo se je rodilo in preživelo izključno zaradi precizne in dolgoročne politične strategije vzhodnoevropskih članic EU. Poznavalci se strinjajo, da je Latvija kot predsedujoča Svetu EU v zadnjih šestih mesecih izkazala pretanjen občutek za diplomatsko delo s tem, da je to politiko ohranila pri življenju. Toda zagovornice širitve EU na postsovjetske države še niso rekle zadnje besede. Predsednik Evropskega sveta, Poljak Donald Tusk, je vrh v Rigi sklenil z besedami: »V tem zahtevnem geopolitičnem času je treba ceniti, kar nam je uspelo zapisati v skupni deklaraciji ob zaključku vrha. To je največ, kar smo lahko dosegli danes. A rad bi bil jasen: naj ne bo dvoma o tem, da so naše namere ostale nespremenjene.«