Zbirke kratke proze so slabše prodajane in manj brane od romanov, pravijo avtorji, uredniki in založniki, kar je v času, ko ljudje nimajo časa za branje, pravzaprav čudno. Založniki se ne smejijo šalam o »drugorazrednosti« kratkih zgodb, ki so večkrat odrinjene na rob bralske in celo kritiške pozornosti, ker naj bi se jih lotevali le manj ambiciozni avtorji med čakanjem, da jim muze dostavijo dovolj veliko pošiljko navdiha za roman. Kje torej iskati razloge za povečini mlačne odzive na pisateljske poskuse v tej literarni zvrsti – v odsotnosti nagrade za kratko prozo, nesrečni roki založnikov, bralski malomarnosti ali pisateljski nespretnosti?
Nagrade ne dvigujejo kakovosti
Pregled Cobissovega seznama izdaj slovenske kratke proze v zadnjem desetletju kaže, da na Slovenskem vsako leto izide okoli osemdeset zbirk kratih zgodb, tistih resnejših pisateljskih poskusov pa je med njimi še mnogo manj. Urednik pri Mladinski knjigi in Cankarjevi založbiAndrej Blatnik in tudi sam avtor kratkih zgodb opozarja, da je bila Slovencem kratka proza bližje pred leti, ko jo je bilo mogoče brati v časopisju. Spomni še na Beletrinin festival Fabula, ki se je iz festivala kratke zgodbe spremenil v festival zgodbe nasploh. »Istoimenska nagrada za najboljšo zbirko kratke proze pa je poniknila skupaj s prenehanjem Dnevnikovega sponzoriranja,« dodaja.
S Cobissovega seznama sicer ni mogoče sklepati, da bi (ne)podeljevanje nagrade kritično vplivalo na število izdanih zbirk. Tomo Virk, ki na oddelku za primerjalno književnost predava zgodovino kratke proze, sicer ocenjuje, da imajo literarne nagrade lahko stimulativen učinek na povečanje produkcije in da lahko boljšajo položaj literature v družbi, saj povečujejo njeno prepoznavnost, »vendar pa ne vplivajo nujno tudi na dvig kakovosti – morda celo ravno nasprotno«.
Kratke zgodbe živijo svoje življenje
Uveljavljeni prozaisti Sebastijan Pregelj, Zoran Knežević in Nataša Sukič zagotavljajo, da je odločitev za določeno literarno zvrst pri njih zgolj rezultat notranjega vzgiba in ne naskakovanja trga ali nagrade. Pri Preglju nastajajo daljša in krajša besedila vzporedno, izbira forme pa je odvisna od tega, kaj želi povedati in kako. »Kratke zgodbe živijo svoje življenje, navadno jih pišem na dah, jih potem seveda še obdelujem in so hiter odziv na dogajanje okrog mene ali v meni,« pojasnjuje pisec.
Knežević se zateče k enemu od citatov Andreja Blatnika iz priročnika Pisanje kratke zgodbe: Če roman skuša predstaviti neko totaliteto, zajeti sliko sveta, se kratka zgodba lahko obrne k drobcu, ki govori o celoti. »Mene so v začetku bolj zanimali drobci sveta. Na pisanje romana takrat niti pomislil nisem, delno tudi zato, ker se mi je v preteklosti zdelo, da za kaj takega potrebuješ več znanja,« razmišlja avtor, ki se bo v prihodnosti verjetno lotil tudi romana, a bo obenem vztrajal pri pisanju kratkih zgodb.
Sukičeva prisega na enakovrednost vseh literarnih zvrsti, a priznava, da ji bolj ustreza poglobljeno razvijanje zgodbe romana, če si to seveda lahko časovno privošči: »V trenutni časovni stiski sem se ponovno odločila za kratko prozo, a ta mora biti bliskovitejša in dinamičnejša kot roman, zato se mi včasih zdi, da jo težje pišem.«
Nabiralnike založb polnijo romani
Da je kratka zgodba po svetu in pri nas po krivem večkrat razumljena zgolj kot vaja za vzdrževanje pisateljske kondicije na poti do naslednjega romana, potrjuje urednik pri LUD LiteraturaAndrej Hočevar: »Kratka zgodba in poezija sta pač žanra za sladokusce, ki se slabše prodajata in se jima uredniki izogibajo.« Sam aktivno išče nova pisateljska imena in med njimi je v zadnjem času več piscev kratke proze kot romana: »Zanje je kratka proza dober teren za raziskovanje forme, iskanje glasu, mehkejši vstop na polje literarne produkcije.«
»Če se je pred desetimi, dvajsetimi leti prav prek kratkih zgodb uveljavilo nekaj najboljših slovenskih pisateljev, je danes situacija drugačna: večina rokopisov, ki jih prejmemo, je romanov – tako od neuveljavljenih kot uveljavljenih avtorjev,« opisuje izkušnje dolgoletna Gogina urednica Jelka Ciglenečki, ki tako sproži razmislek, ali ni za slabši ugled kratke proze odgovorna tudi avtorska megalomanija.
Telefoni niso zalegli
Zvrsti kratke proze nov preporod že leta napovedujejo tudi čez lužo, kjer so dobro sprejeli nove digitalne možnosti za kratkočasno branje. »V Ameriki je nekaj evforije res povzročila možnost branja na telefonih in uspeh avtorjev, kakršna sta George Saunders in Lydia Davis, vendar se tudi ti avtorji precej bolje prodajajo na papirnih kot elektronskih nosilcih in gre za dolgo prisotne pisce,« spomni Blatnik. »Kdor ne bere, ne začne brati niti ob novem mediju za branje. V ZDA se avtorji pritožujejo, da se morajo najprej uveljaviti z več romani, preden se jih založnik usmili z objavo kratke proze,« razloži založniške izračune. In sklene s ključno mislijo – po vsem svetu se romani berejo bolj kot zbirke kratkih zgodb tudi zato, ker so preprostejši za uporabo in od bralca zahtevajo manj sodelovanja.
