V nadaljevanju bova pojasnila, s čim se moramo ukvarjati, še preden psa dobimo in takoj, ko pride k nam, da ne bo prišlo do vedenjskih težav in bomo vzgojili samozavestnega spremljevalca, ki je hkrati član družine ter ga lahko vedno vzamemo s seboj.
1. Družinski sestanek. Družina se mora najprej odločiti, ali si psa zares želi. Prevečkrat se dogaja, da so te odločitve enostranske ali prenagljene. Posledično breme pade samo na enega člana, kar vodi v konflikte. Dogovoriti se je treba, kakšen delež odgovornosti bo prevzel posamezni član. Družina mora delovati kot eno, brez odstopanj in dvojnih meril. Če bi bodoči lastniki razmišljali na tak način, bi veliko potencialnih težav takoj preprečili.
2. Strokovna pomoč. Čeprav večina ljudi misli, da že veliko vedo o vzgoji psa, predvsem če so kakšnega že imeli, je najbolje, da si že pred prihodom psa poiščejo strokovno pomoč. To pomeni, da jim strokovnjak pomaga že pri izbiri psa in jih v nadaljevanju vodi skozi proces vzgoje, lahko tudi šolanja. Pri tem je pomembno, da lastniki preverijo reference inštruktorjev. Ni vsako kinološko društvo primerno, prav tako naj ne bodo zadovoljni z najbližjim v svojem kraju. Kdor tega ne stori, bo verjetno med procesom vzgoje zamenjal več pasjih šol, preden bo našel pravo, škodo pa bodo utrpeli cela družina in predvsem pes.
3. Trening. Na skupinskih tečajih bo potekal izobraževalni proces, ki lastnike uči dela s svojimi psi. A še pomembnejši je trening, ki ga opravite doma. Ena ura tedenskega treninga na skupinskih tečajih ni dovolj. Treba je vložiti še veliko vsakodnevnega dela doma. Na to je treba pomisliti že prej, načrtovati za to namenjen čas, razmisliti o pasjih športih, ki so na voljo, in podobno.
4. Osnove vzgoje. Vzgoja psa je proces, ki traja, kar moramo vedeti, še preden se odločimo za nakup psa. Proces vzgoje ni nikoli dokončen, vedno lahko še kaj izpopolnimo, zato mora vzgajanje postati del življenja. Psa je treba vzgajati, vzgojiti in nato postavljeni sistem obdržati, da ne pride do vedenjskih težav. Zato je dobro, če se že predhodno naučimo čim več o učnih procesih in psihologiji psov.
Najslabše je čakati, da nastanejo težave. Treba se je zavedati, da ob odsotnosti preventive kurativa morda sploh ne bo uspešna. Torej, ko se bodo težave enkrat pojavile, ni nujno, da jih bo mogoče v celoti odpraviti. Zato je zelo pomembno, da se še pred prihodom psa čim bolje pripravimo, izobrazimo in pozanimamo o vsem, kar bo zajemalo naše novo »pasje« življenje.
