Šestnajst ladij italijanske obalne straže in francoske vojne mornarice je v soboto sredi morja rešilo 3690 migrantov na čolnih ali ladjah, ki so pluli iz Libije. Več so jih rešili samo še 12. aprila letos, in sicer 3791. Sedanja večja prisotnost francoskih in italijanskih ladij med Libijo in Sicilijo je posledica utopitve več kot 1200 migrantov v aprilu. Po tej tragediji so se 23. aprila voditelji držav članic Evropske unije dogovorili, da bodo za trikrat oziroma na devet milijonov evrov na mesec povečali denarna sredstva za operacijo Triton, kar je v bistvu vrnitev k prejšnji operaciji Mare Nostrum.
Operacija, ki rešuje in razdvaja
EU je lansko jesen s trikrat cenejšo operacijo Triton, ki je bila namenjena predvsem obrambi »trdnjave Evrope« pred nezakonitimi priseljenci, nadomestila italijansko humanitarno operacijo Mare Nostrum. Do te nove migracijske politike, ki je letos zahtevala okoli 4000 smrtnih žrtev, je prišlo zato, ker so lani, ko je v EU prišlo skoraj 200.000 migrantov, nekateri evropski ministri italijanski vladi očitali, da z Mare Nostrum spodbuja nezakonito priseljevanje, saj Afričanom daje upanje, da jih bodo rešile italijanske ladje. Nemški notranji minister Thomas de Maizière (CDU) je celo izjavil: »Obžalujem, da se je operacija Mare Nostrum, ki naj bi reševala ljudi, sprevrgla v most med med Afriko in Evropo.«
A niti umiranje migrantov med operacijo Triton ni odvrnilo revnih Afričanov, Sircev in Afganistancev od poti v bogato EU, pri čemer morajo zaradi plačila izkoriščevalskim vodičem zadolžiti svoje družine za dva ali tri tisoč evrov. Tihotapci ljudi za takšne posle izkoriščajo nastali kaos v Libiji, kjer že vse od padca Gadafija leta 2011 ni več osrednje državne oblasti. Vedno več migrantov se tako poskuša prek Libije prebiti do EU. V naslednjih desetih letih se bo ta pritisk na EU še nadaljeval. Vsaj za zdaj med drugim ni perspektive, da bi se razmere v Libiji, Siriji, Somaliji, Eritreji in drugod lahko izboljšale. Vrh EU 23. aprila, ki je bil namenjen temu problemu, ni prinesel nobene nove rešitve. Težava je predvsem v tem, da je priseljevalna politika odvisna predvsem od posameznih držav, ne pa toliko od institucij EU. Evropske države nočejo dati denarja za premišljeno priseljevalno politiko, prav tako si migrantov nočejo pravično porazdeliti.
Čudna igra številk
Številne vlade bi lahko sprejele več beguncev, a si tega zaradi volilcev ne morejo privoščiti. Tako je 65-milijonska Francija lani dala azil manj migrantom kot desetmilijonska Švedska, a je skrajni desnici pa tudi desni sredini z obljubo o zmanjšanju priseljevanja še vedno uspelo pridobiti Francoze. Hollande pa je na vrhu EU 23. aprila ponudil gostoljubje šesto sirskim beguncem (medtem ko jih ima majhni Libanon dva milijona).
Ne le v Franciji, tudi drugod v Evropi ljudje iščejo krivce za padanje življenjske standarda in visoko brezposelnost v relativno maloštevilnih iskalcih azila. Tako je tudi iluzorno pričakovati, da bi se uveljavila racionalna priseljevalna politika, ki bi omogočila vize za tiste Afričane, Sirce in Afganistance, za katere obstaja povpraševanje na evropskem trgu delovne sile.
