Video gradivo dobi v Kocelijevi uprizoritveni zasnovi tudi sicer pomembno mesto, saj skuša z vnosom posnetkov (avtor teh je Boris Bezić), ki kopičijo ujete podobe travmatiziranih življenj posameznikov, stopnjevati občutenje grozljivega. Enega takšnih vnosov predstavlja sam zaključek, ki ponovno zvrsti prej že videne podobe in tako podaljšuje brezupno stanje oseb, da bi s tem, kot je sklepati, režiser poudaril gogovsko večnost istega. Ujetost vanjo po drugi strani zaznamuje s prostorskim zastavkom (scenograf je Darjan Mihajlović Cerar), krožnim prizoriščem, ki v skupno celoto zajame Grumove sobe in njene prebivalce – torej z vrtljivim krogom, na katerem se odvijejo dramske situacije. Tako oblikovan prostor v osnovi tudi ponuja možnost za dokaj enostavno prehajanje od ene k drugi situaciji, zato je pravzaprav presenetljivo, da v sami realizaciji deluje, kot bi scenski mehanizem, prav nasprotno, zaviral ritem odrskega dejanja. In še en pomislek: obsojenost na nedejavni svet Goge daje misliti, da odmerjeno območje kroga pomeni mejo, pa je ta vendarle prekoračena, in to ne vselej na povsem osmišljen način. Medtem ko se torej uprizoritveni prostor kaže v tematski premišljenosti, celota ne izkazuje temu ustrezne jasnosti. Zgodi se celo, da v njeni gradnji umanjka zadušnost, zatohlost Grumovega družbenega prikaza, ki naj bi v prirejeni verziji značajsko izostritev prejel z video vnosi, a se naposled zdi, kot bi ti prej ko ne na silo želeli podati mračnost, tesnobnost mikrosvetov Goginih prebivalcev, njihovih notranjih stisk in razjed. Sam zaključek tako deluje dokaj odsekano, precej neizrazit pa ostaja tudi z vidika poudarjanja, ki ga priredba nameni krožni strukturi.
V ohlapni celoti tokratna uprizoritev Dogodka v mestu Gogi vendarle vsebuje nekaj predvsem igralsko močnih momentov. Takšna je denimo presunljiva podoba negibnega životarjenja, ki jo ustvari Barbara Vidovič kot Mirna žena; življenja, ki to ni, a ne sme uveljaviti želje smrti, pa tudi materinstva ne. Tu je punca Maruše Kink, ki ponočuje z osamljenim slikarjem in srečanje s »skorajšnjim dogodkom«, nemrtvim Prelihom, izpelje v zgostitev konca noči, ki razpre pogled na potrebo po bližini drugega. V opreznem bedenju nad mestom humor vnašata Mirjam Korbar Žlajpah in Jette Ostan Vejrup kot Afra in Tarbula (v trenirkah, posrečeni opravi kostumografinje Branke Pavlič), ki odločno zasedêni v svojih nadzornih položajih v sledenju premikom obdelata vse nedogajanje v mestu, kot bi izpolnjevali seznam dnevnih obveznosti. Razločna razmerja se vzpostavijo med Hano Barbare Ribnikar, zaznamovano z notranjo poškodbo, in njeno preprosto prijateljico Terezo Nataše Keser; pa med Hano in njenim posiljevalcem, v priredbi stricem, ki se v podobi Primoža Petkovška - Petka slokemu dekletu nasproti postavi z vso svojo korpulentnostjo.
