Na Kolodvorski ulici 6 se od januarja za rumeno fasado skriva tako zanimiva vsebina, da se le redko komu pogled ne ustavi na tem prostoru. »Zdravo hlače!« mimoidoče nagovarja napis na oknu, za njim pa zbujajo radovednost tudi postave, ki rezljajo pisano blago, stojala z unikatnimi oblekami, skice na tabli, krojaške lutke, predvsem pa brnenje šivalnih strojev. Vse to je stalnica v Anselmi, ki si jo je Ana Malalan po večletnih izkušnjah z vodenjem tečajev šivanja in krojenja zamislila kot nekakšno javno delavnico, skupni atelje ali še bolje – izdelovalnico vsega (ne)mogočega.
Vsaka bi rada znala šivati
Ne, šivanje ni nenadoma postalo spet popularno, nas kar hitro ustavi Malalanova. »Ročne spretnosti obstajajo že od nekdaj, edina razlika je po mojem mnenju v tem, da se zadnje čase več javno govori o tem,« razloži že prava strokovnjakinja, ki se je seznanila s šivalnim strojem v osnovni šoli. Ko je bila srednješolka, je bila že daleč znana kot tista, ki šiva, in ne samo sebi, ampak tudi drugim. »To je bil čas, ko so bila oblačila v vseh trgovinah enaka. Če si hotel kaj drugačnega, si moral dati to zašiti,« pobrska po spominu in se nasmeje, kako se je ponudba spremenila. Zdaj ji punce razlagajo, da ne dobijo več navadnih oblačil, kar jih tudi počasi pripelje do nje, da jim preda svoje znanje.
Šivati je namreč težko začeti povsem sam. »Skoraj vsaka, s katero sem govorila o tem, da šivam, mi je prej ali slej rekla: Oh, jaz bi tudi znala šivat! To sem poslušala leta in leta, potem pa sem popustila: dobro, zberite se in bom naredila tečaj,« pripoveduje Malalanova, ki je februarja 2010 končno prekinila ta krog. Nikakor pa ni slutila, da bo ta spontani tečaj v domači dnevni sobi tako vplival na njeno prihodnost. Prav med poučevanjem prijateljic je namreč ugotovila, da se v tej vlogi dobro počuti in z zadovoljnimi tečajnicami so se strinjale, da bi bilo škoda, če bi bil to njen zadnji tečaj.
Zagon ji je dala napaka
Nadaljevala je med poletjem v Kinu Šiška, kjer pa so pri napovedi Super tečaja šivanja in krojenja, kot ga je poimenovala, napačno napovedali, da bo udeležba brezplačna. »V nedeljo zvečer je na moj naslov prispelo zagotovo sto sporočil,« je še danes presenečena Malalanova, ki jo je takšen odziv spodbudil, da je jeseni najela prostor na Kodeljevem in nadaljevala tečaje vse leto. »Pogosto pa so mi punce tožile, da jim je težko delati doma, ker nimajo prostora, strojev ali pa preprosto, ker dolgo traja že to, da si pripravijo mizo. To me je potem napeljalo na idejo o nekakšni delavnici, kamor bi lahko prišle ustvarjat ves dan,« sogovornica obnovi začetke, ki so jo septembra 2011 končno pripeljali do tovrstnega prostora, ki ga je poimenovala po svoji noni.
Prav tako zanimivo ime pa je nadela tudi konceptu občasne uporabe tega prostora. »Šiviljski fitnes ali na kratko šfitnes deluje kot vsak drug fitnes, le da namesto mišic ogrevamo šiviljske stroje,« je njen šaljiv opis dnevne, tedenske ali mesečne uporabnine šivalnih strojev in vsega v Anselmi. »S šivanjem je pogosto tako kot s telovadbo. Rečemo, bom v ponedeljek, potem pa spet ni časa,« se ustanoviteljica pošali o imenu, ki namiguje tudi na to, da šivanje zahteva konstantno vajo.
Anja Filipas iz Lucije, ki se v Anselmi uči že tri leta, to dobro ve in se tudi, ko ni tečaja, večkrat pripelje v Ljubljano. »Pogosto se mi zgodi, da znam priti do neke točke, potem pa se zatakne in ne gre več naprej. Tukaj pa je vedno kdo, ki mi lahko pomaga,« pove tečajnica, ki zdaj dela trenirko po naročilu. Pred Anselmo je imela le nekaj izkušenj s šivanjem, nič pa s krojenjem. »Mislim, da mi še kar manjka, ampak je veliko bolje kot pred tremi leti,« se v smehu spomni začetkov, že zdaj pa je trdno odločena, da bo nadaljevala urjenje v Anselmi tudi prihodnje šolsko leto.
Organsko do novih tečajev in delavnic
»Na tečajih prevladujejo ženske med 25. in 35. letom, ki jim je bolj ali manj skupna točka le to, da so ženske in da bi rade šivale,« na hitro oceni Malalanova, »sicer pa se v Anselmi obrne pester krog ljudi.« Nekaj ustvarjalcev jo uporablja kot svoj atelje, drugi so v njej našli prostor za gostovanje s svojimi delavnicami in v štirih letih se je Anselmin nabor spontano razširil na pet tečajev in 12 delavnic – od izdelovanja nahrbtnikov, sitotiska, zlatarstva, kvačkanja, izdelovanja lestencev do friziranja.
Šolsko leto v Anselmi se počasi izteka, septembra pa bo Malalanova znova razpisala tečaje za vse leto. Do takrat bo po vsej verjetnosti ta prostor služil tudi kot trgovinica z unikatnimi izdelki, zagotovo pa se bo v prihodnje zgodilo več družabnih dogodkov, da ne bo druženje vedno potekalo le ob šivanju, obljublja ustanoviteljica, ki si tudi zelo želi, da bi Anselma nekoč postala uradno priznana šola. A za zdaj je ta vizija precej meglena, priznava, najprej se bo raje lotila turneje po Sloveniji. Tečajnice se namreč vozijo k njej iz najrazličnejših koncev in zdi se ji potrebno ponudbo razširiti iz Ljubljane.
