Glavne zasluge za zmago nad fašizmom v prejšnji – ne upam si reči zadnji – svetovni vojni sta imela socializem in komunizem. Pri tem gre najprej za oboroženi boj proti fašizmu. Gre pa tudi za principielno nasprotje med socializmom in fašizmom. Medtem ko sta se po prvi svetovni vojni in socializem in fašizem vzpostavila z nasprotovanjem liberalizmu, sta tako liberalizem kot fašizem videla glavnega sovražnika v socializmu. Duhovni oče neoliberalizma von Mises je takrat pisal hvalnico fašizmu, češ da je z bojem proti »marksistični socialni demokraciji« in »boljševizmu« rešil zahodno civilizacijo. S tem si je fašizem po von Misesu pridobil večne zasluge in pokazal, da – v nasprotju s socialno demokracijo in komunizmom – ni popolnoma tuj liberalizmu. Zato so imele liberalne politične sile na Zahodu do fašizma precej ambivalenten odnos, mnogokrat simpatizirale z njim in z njim brez slabe vesti poslovale. Tudi ko je Nemčija zakorakala v vojno, se jim ni mudilo v vojaško konfrontacijo. Upale so in si prizadevale, da bi bil glavni udarec hitlerjanske vojaške mašinerije usmerjen proti Sovjetski zvezi. (V tistem kontekstu potem pride do neslavnega pakta med Molotovom in Ribbentropom.) Tudi ko so Sovjetska zveza in zahodne države pod silo razmer postale vojaške zaveznice, so Zahodnjaki še vedno kalkulirali, kako bi oslabili Sovjetsko zvezo, in se pripravljali na spopad z njo, ko spopad s Hitlerjem še zdaleč ni bil izbojevan. Hladna vojna je bila nadaljevanje fašističnega boja proti socializmu in komunizmu z nekoliko drugačnimi sredstvi.
Medtem ko je liberalizem v načelnem nasprotju do socializma, njegov zakleti nasprotnik, tega ne moremo reči za njegovo nasprotovanje fašizmu. Pri liberalnem odnosu do fašizma ne gre le za to, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj. Tu gre, kot je razlagal von Mises, za globljo sorodnost in naklonjenost – vsem morebitnim zadržkom navkljub. Zato je, shematično rečeno, poraz socializma v hladni vojni ustvaril politični in ideološki prostor za regeneracijo fašizma. Zatona komunizma ni spremljala samo rast ekstremističnih neonacističnih grupacij. Spremljal ga je tudi historični revizionizem, delo uglednih intelektualcev, ki je iz akademskega okolja prodiralo v širšo javnost in proizvajalo rehabilitacijo fašizma. Tu je šlo za postopni idejni in politični premik v središču zahodnega političnega sistema.
Fašizem je preživel poraz, ki mu je bil zadan v drugi svetovni vojni. Proces njegove rehabilitacije napreduje. Zdaj prehajamo v fazo reintegracije fašizma v politični sistem. Fašisti so pod patronažo ZDA in EU vstopili v vlado evropske države, ZDA pa urijo fašistične milice. Poraz socializma in vrnitev fašizma sta erodirala učinke zmage nad fašizmom v drugi svetovni vojni, obenem pa podvrgla reinterpretaciji tisto zmago nad fašizmom in celo drugo svetovno vojno. Zato je, kot sem zapisal na začetku, poraz socializma zasenčil zmago nad fašizmom. Podobno se godi svobodi, v imenu katere je bila izbojevana zmaga nad fašizmom in ki jo je prinesla zmaga nad fašizmom.
Tu gre za dva vidika. Eden je ideja o enakosti ljudi, enakopravnosti narodov in držav in o mednarodnih zakonih, ki ju sankcionirajo. Ta sklop idej je bil pod globokim vtisom nacističnih zločinov afirmiran takoj po koncu druge svetovne vojne. Afirmacija teh idej je bila zasidrana v obrazložitvi sodb na nürnberškem procesu, v ustanovnih listinah OZN in v mnogih nacionalnih zakonodajah. Po porazu socializma smo priče eroziji teh idej, načel in zakonov. OZN je tarča podobnih diskvalifikacij, zlasti v ZDA, kot so pred drugo svetovno vojno letele na Društvo narodov iz Nemčije. ZDA, ki so dve desetletji bile edina velesila, so vpeljale rutino agresivnih vojn, zavrgle ženevske konvencije in se razglasile za izjemno nacijo nad mednarodnimi zakoni. Med nemškim »Übermensch« in ameriškim »exceptionalism« ni načelne razlike.
Drugi vidik so socialne in ekonomske pravice, ki so bile – ne nazadnje zaradi vodilne vloge socializma pri zmagi nad fašizmom – sprejete v temeljne dokumente OZN. V tradiciji moderne politične misli, na katero se navezuje socializem, in potem v socializmu, so bile te pravice razumljene kot jamstvo enakosti in kot temeljna sestavina svobode. Če te pravice niso zagotovljene, neenakost tako naraste, da zavlada brezpravje, ljudje živijo v novem suženjstvu in svoboda postane iluzija. Te pravice in njihovo sprejetje leta 1948 v listino OZN o človekovih pravicah je napadel drugi duhovni oče neoliberalizma von Hayek, češ da gre za poskus »spojiti pravice zahodne liberalne tradicije z nekim popolnoma drugačnim pojmovanjem, ki izhaja iz ruske marksistične revolucije«. V ozadju von Hayekove denunciacije je ameriška vlada uporabila vojsko, da bi zadušila največje delavske proteste v zgodovini države. ZDA so orkestrirale vojno proti socializmu in socialnim in ekonomskim pravicam v okupirani Evropi. To vojno, uverturo v hladno vojno, je sklenil zmagoslavni neoliberalizem ob koncu hladne vojne. Zdaj imamo neenakost, brezpravje, novo suženjstvo in liberalno svobodo. Zato vse več ljudi razmišlja o novi OF.
