Simona Semenič: Gre pa mi na živce, da so ljudje mentalno tako leni

Drugič je drugi del trilogije, zadnji del bo 12. oktobra 2021, spet čez natančno sedem let. Drugič mi je bilo seveda jasno, da ne morem ponoviti »prvič«. V teh sedmih letih sem veliko pisala in ugotovila, da dramskih tekstov ljudje ne berejo, zato se mi je zdelo prav, da ga tokrat preberejo vsaj gledalci na odru, da svojih nadaljnjih strategij preživetja ne razlagam. Ta obrat k branju, ki bi lahko bilo tudi na glas, pa se tokrat ni zgodilo, se mi je zdel v redu, ker dram ne berejo niti tisti, ki bi jih morali, se pravi gledališki kadri, ki odločajo o tem, kaj bo na repertoarju; za moje tekste vem, da jih preberejo samo izjeme, čeprav marsikdo reče, da jih.

Res je, da sem zdaj mainstream, koliko časa bom še, ne vem (smeh), a to ne pomeni, da ljudje bolj berejo moje tekste, ampak morda le, da bom dobila kakšno naročilo več. Seveda pa sem zdaj kot mainstream avtorica v hvaležni poziciji, kjer moja besedila nedvomno prebere kak procent več, kot besedila tistih, ki nimajo nagrad in uprizoritev, čeprav so njihova besedila morebiti celo boljša. Samo do tega branja pač ne pride.

Režiram malo, le svoje stvari in en sam tekst drugega avtorja. Zdaj se lotevam režije besedila Andreja Skubica Hura, Nosferatu!, ampak to je izjema. Režija ali kakršno koli praktično delo v gledališkem procesu mi pomeni kot prvo vir dohodka, kot drugo pa so to na neki način zame delavnice za tekste, skozi to delo vzpostavljam stik z gledališčem, ki ga kot pišoča dramatičarka sicer ne bi imela; te izkušnje so mi dragocene, ko spet samo pišem. Nikakor pa nočem režirati svojih tekstov, razen če nastajajo sproti, kot proces nastajanja predstave. Tekst, ki ga napišem v »lastni sobi«, pa mirno prepuščam režiserjem.

Absolutno si pridržujem pravico, da mi predstava ni všeč, a to se mi zgodi zelo redko. Mogoče me je še najbolj šokirala neka italijanska produkcija, kjer so kratke, hitre replike uprizarjali na dolgo in počasi in vsaka replika je bila polna teže in patosa! (smeh) A na koncu koncev, tudi to mi je bilo zanimivo, kako jim je to uspelo brati na tak način.

Tako nekako, ja, četudi se oba načina prepletata, oplajata. Ta avtobiografski moment, kot je razviden v performansih Jaz, žrtev, Drugič, Še me dej, je zame prostor svobode: tu si več privoščim v pisavi, v raziskovanju odrskega jezika, mej v gledališču, recimo, tu se lahko ukvarjam sama s sabo oziroma svojim razumevanjem gledališča na razne načine, tu »Apel sebe na ogled postavi, ker bolj resnico ljubi kakor hvalo«, če parafraziram Prešerna.

Drži, izpostavim se, ker s temi osebnimi temami, z boleznijo, epilepsijo, z mojo nenehno ogroženostjo in možnostjo trajnih možganskih poškodb na eni strani ter birokracijo, ki mi duši življenje, na drugi edino lahko povem, kar mislim; vse drugo bi bilo neiskreno. Zato mi ti moji performansi veliko pomenijo, a njihov prostor se oži, veliko jih imam na zalogi, a jih ne morem izvesti. S produkcijo svojih avtorskih projektov se namreč ne morem več ukvarjati, ker me je ob mojih zdravstvenih težavah to preveč izčrpavalo, organizacije, ki bi me vzela pod okrilje, pa ni.

Epilepsija se mi je začela pojavljati pri enajstih letih, že prej pa sem ves čas lulala v posteljo in oboje me je skupaj s herpesom in vsemi spremljajočimi boleznimi seveda zaznamovalo v psihološkem smislu, ker vse te bolezni v naši kulturi veljajo za izrazito »sramotne«. Epilepsija ali božjast, kot ji pravimo v slovenščini, pa je od srednjega veka seveda veljala tudi kot božja kazen – hvala, RKC! – ali, v nekaterih kulturah, kot blagoslov: epileptiki so veljali za medije, skozi katere so spregovarjale višje sile. In vsega tega balasta se še nismo otresli. Zgovoren je na primer podatek, da sem prva javna oseba v Sloveniji, ki je spregovorila o svoji epilepsiji.

Vsekakor so vse te teme tako navzoče v našem delu, ker nam povzročajo toliko težav, odpirajo toliko vprašanj. In zato je, tudi ko izhajam iz svoje intime, na koncu sporočilo zelo politično. Seveda pa je vprašanje, kaj danes sploh je intimno.

Če kaj, vdira v moje intimno sistem; zdravstveni, birokratski, davčni… Polje intime je treba redefinirati, ravno zato, ker je politično v vseh naših porah.

Tako jo jaz razumem. Kot celico, zatočišče pred zunanjim. A kako jo doseči in vzdrževati, ne vem. Če ti ni treba dnevno izpolniti sto obrazcev, morda gre. (smeh) Ne vem, ali je to zarota, ampak država res naredi vse, da bi se sesule še te male celice, trdnjavice, ne le večje oblike organiziranja. Če sta dva dobro, če se štirje počutijo varno, če se vsi počutimo varno, zakaj bi potem rabili Boruta Pahorja in podobne mandeljce? Če pa iščeš varnost od zunaj, ti lahko prodajajo karkoli.

Seveda je tudi družino treba spremeniti, preseči te tradicionalne okvire, ozaveščati, in to globalno. Sistem, v katerem živimo, je nadvse primitiven, predpostavlja človeka, ki je neumen in potrebuje Očeta, in potem se hitro pojavi kakšen Janez v taki ali drugačni obliki, ki zapolni to funkcijo. Morajo obstajati kakšni boljši politični sistemi kot ta, ker je ta pač grozno slab.

Moram reči, da sem sicer glede tega zelo konservativna, a je res, da imam sinova v mislih in v tekstih, kadar govorim o sebi, ker sta pač del mojega življenja. In res sta bila kdaj navzoča na odru in med projektom, ki se je dogajal v moji hiši, sem za javnost odprla tudi njuno sobo.

Se. Moram reči, da sem vedno najprej mama, moja prioriteta je biti mama, tu nimam nobene dileme. Ne glede na to, kako naporno je materinstvo. (smeh) Sicer pa nikakor niso otroci tisti, ki me ovirajo v mojem delu, ampak veliko bolj to, da na primer ne morem na bolniško, ker si moram trideset dni bolniške sama plačati.

Spremenjeno le za enkrat na leto. Če imaš kronično bolezen in si ta »bonus« »izkoristil«, velja spet staro pravilo: do trideset dni si plačaš nadomestilo sam, 31. dan, ko bi moral bolniško prevzeti ZZZS, pa njihova komisija oceni, da si zdrav. Pa četudi en sam dan, toliko, da prekinejo bolniško in se štetje začne znova.

Ali so tako pokvarjeni ali pa tako ubogljivi, saj naša država vendar pravi, da je treba varčevati, in med vrsticami je jasno, da je treba varčevati na šibkih. Tudi komisija, ki je o meni odločala, me nikoli ni videla, le moje dokumente je proučila in ugotovila, da lahko dramaturško delo opravljam nemoteno. O socialni državi Sloveniji se res nima smisla pogovarjati, saj nam je vsem jasno, da je drugi člen ustave fikcija. Zelo očarljiva sicer, ampak fikcija.

Vsekakor. Tudi tiste, ki so na pozicijah moči, morajo, da bi tja sploh prišle, najprej igrati na ženskost, potem pa jo zanikati in delovati, kot delujejo moški. In ker morajo skozi ta grozljivi proces, so pogosto še posebej nenaklonjene ženskam: če sem morala jaz žret beton, ga daj pa še ti! Še huje, moja mama je bolj emancipirana kot današnje mlade ženske, in to je strašljivo. Enostavno si ne dopustijo biti drugačne v dojemanju sveta, ne zavzemajo se za druge prioritete, za druge, bolj konsenzualne načine vodenja zadev, kar bi nedvomno naredilo svet boljši. Sicer pa je Prilika zgodba o naši osamosvojitvi. Kar je bilo modrosti, je podlegla moči. Gre mi za obsodbo intelekta v tej državi. Sofija je na neki način prodana duša, a tudi neke vrste žrtev okoliščin in svojih čustev.

Nekaj morajo napisati, ker sem pač ženska, ob moških nikoli ne bi dodali take oznake. Moje pisanje obravnava to, kar se nam dogaja, in to je radikalno, ne jaz. Gre pa mi na živce, da so ljudje mentalno tako leni. Tudi ko vrtim kuhalnico, in to nenehno počnem, ker pač moram, lahko zraven mislim.