Za izstop iz jedrske energije sta se poleg Japonske odločili zgolj še Nemčija in Švica. Čeprav v Evropski uniji jedrsko energijo proizvaja le polovica držav članic, so mnoge države tudi njene uvoznice. Denimo Avstrija, ki je v preteklosti ostro nastopila proti jedrskima elektrarnama v Krškem in češkem Temelinu, jedrsko energijo uvaža iz Švice in Francije. Slika v EU torej ni črno-bela. Nove jedrske elektrarne načrtujejo Velika Britanija, Češka, Finska in Poljska, ki jih namerava do leta 2030 postaviti dodatnih enajst.
Medtem ko je javnost v Nemčiji po nesreči v Fukušimi močno zagovarjala izstop iz jedrske energije, je zaupanje vanjo začasno upadlo tudi v Veliki Britaniji in na Finskem, kjer jedrska energija že desetletja sodi med ustaljene energetske vire. Steve T. Napier, predsednik združenja Nugenia, ki kot nevladna organizacija povezuje predstavnike jedrske industrije, raziskovalce in znanstvenike, pojasnjuje, da je k ponovni podpori jedrski energiji pripomogel odkrit dialog s civilno družbo o tem viru energije. Enako ugotavlja podpredsednik Nugenie Rauno Rintamaa na primeru Finske, kjer ji nasprotuje zgolj četrtina prebivalstva. »V državi mora obstajati dobra interakcija med ključnimi igralci: družbo, energetskimi podjetji, znanstveniki in politiki.«
Težavno zmanjšanje izpustov CO2 brez jedrske energije
Strokovnjaka za jedrsko energijo, ki sta v Ljubljani na forumu jedrskega združenja, navajata številne prednosti tovrstne energije. Kljub nekaterim varnostnim incidentom po njunem prepričanju ostaja varen in zanesljiv vir oskrbe, s pomočjo katerega bo mogoče doseči evropske cilje zmanjšanja izpustov ogljikovega dioksida. Prav zato ostaja jedrska energija del energetske mešanice nove energetske strategije EU, ki jo je pred tedni predstavil komisar za energetsko unijo Maroš Šefčovič. »Finska je zelo odvisna od uvoza električne energije. Jedrsko energijo je sicer mogoče izvzeti iz energetske mešanice države, a ljudje vedno pozabljajo, koliko bi to stalo. Svoj delež pri prehodu k obnovljivim virom energije bi občutili tudi uporabniki z višjimi cenami električne energije, ki je trenutno na Finskem med najnižjimi v Evropi,« pravi Rintamaa. Tudi na Švedskem, kjer polovico električne energije proizvedejo v hidroelektrarnah, drugo polovico pa v jedrskih elektrarnah, menijo, da bi lahko jedrsko energijo nadomestili z obnovljivimi viri. A Rintamaa o tem resno dvomi: »Težko je zgraditi toliko vetrnih in sončnih elektrarn, ki so dvakrat dražje od jedrskih in morajo hkrati delovati v nepredvidljivem naravnem okolju.«
Strahove zaradi nesreče v Fukušimi bi po mnenju Rintamaaja najbolje odpravili tako, da bi se po svetu odločili za zaprtje podobnih elektrarn prve generacije ali pa bi jih korenito varnostno izboljšali. Teh obratuje še okoli sto (večinoma v ZDA in na Kitajskem). Na evropski celini stoji zadnja jedrska elektrarna prve generacije v Veliki Britaniji, pa še ta je v postopku zapiranja. Trenutno v EU uporabljajo precej varnejše jedrske elektrarne druge in tretje generacije. »Rad uporabljam primerjavo z avtomobilsko industrijo. Mar prepoveste ljudem voziti ferrarije in druge stare avtomobile, ker niso tako varni kot danes narejeni avtomobili? Enako velja za jedrske elektrarne, ki so bile zgrajene pred štiridesetimi leti pod drugimi varnostnimi predpisi. Ti se nadgrajujejo vsakih deset let, elektrarne pa morajo slediti novim varnostnim posodobitvam. Vseeno niso tako varne kot najnovejše jedrske elektrarne, pri katerih so vsi ti varnostni mehanizmi že vgrajeni,« opisuje Napier.
Rusija je zanesljiva dobaviteljica jedrskega goriva
Varnost jedrskih elektrarn se bo po mnenju strokovnjakov še povečala z gradnjo elektrarn četrte generacije. Te še raziskujejo, graditi pa jih ne bodo začeli pred letom 2030. Njihova bistvena prednost bo kar do 30 odstotkov manjša poraba energije. To bo po mnenju Rintamaaja predstavljalo še večji premik k trajnostnemu razvoju. »Edino vprašanje, ki ga bo takrat treba rešiti, bodo odlagališča za porabljeno jedrsko gorivo,« dodaja.
Prav to ob gradnji jedrskih elektrarn predstavlja velik posel. Zanj se v vzhodnoevropskih državah članicah Unije poteguje tudi Rusija, in sicer za jedrske elektrarne, zgrajene v času Sovjetske zveze. Rintamaa poudarja, da je bila Rusija doslej vedno zanesljiva dobaviteljica jedrskega goriva, in to po sprejemljivih cenah. »Jedrsko gorivo lahko države kupijo, kjer želijo. Če ga lahko ceneje kupijo od Rusije, zakaj ga ne bi tam?« se sprašuje. Kot pojasnjuje Napier, ga številne vzhodnoevropske države članice Unije od Rusije kupujejo tudi zaradi celovitega poslovnega modela, ki ga ponuja Moskva. »Rusija zgradi elektrarno in priskrbi gorivo ter je pripravljena iztrošene gorilne palice odpeljati nazaj na svoje ozemlje.« Če bi se Rusija po plinskih vojnah odločila zapreti tudi dobavo jedrskih palic elektrarnam na vzhodu osemindvajseterice, ta ukrep ne bi bil tako usoden kot zaprtje plinskih pip. Gorilne palice delujejo namreč več let. V vmesnem času bi bilo preprosto poiskati novega dobavitelja. Za vzhodnoevropski trg gorilnih palic se denimo močno zanima ameriški Westinghouse.
