Tudi v gledališču, ki sem mu pripadal (tako smo takrat temu rekli) in sem ga štel za nekakšno kulturno pribežališče in za svoje avtentično gnezdo, je bilo marsikaj drugače kot prej, toda tam se je po avtomatizmu spet aktivirala moja stara služba režiserja in dramaturga, da sem lahko (enako kot med vojaščino) odšteval dneve, ko bom znova dobil plačo, da bi si kupil nekaj novih kosov oblačil, kajti tisto, kar sem nosil na sebi, je bilo zlizano in pomečkano, pretesno za duha in telo, in je na daleč, se mi je zdelo, smrdelo po prejšnjih časih. Čakal pa me je tudi vnaprej rezervirani termin za režijo nove uprizoritve, z vajami naj bi začel »takoj po novem letu«, le to še ni bilo jasno, kaj naj bi delal. Jovanović, umetniški vodja SMG, mi je prvič dal možnost, da izberem sam, ker pa se je mudilo, je bilo treba naslov povedati takoj, kajti leto dni razkošnega časa sem imel za razmišljanje, je rekel, že do jutri bi moral narediti zasedbo in se takoj lotiti dela. Nepremično sem strmel nekam predse, »poševno v bit« (po Rudiju Šeligu) in skozi zobe s šibko voljo potisnil nekaj, kar se je slišalo kot: Kocbek, Strah in pogum. Marku Slodnjaku, ki je z nama sedel za našim skupnim kvadratnim omizjem v utesnjeni pisarnici Mladinskega gledališča, so se na široko razprle oči in zaiskrili iznenada vznemirjeni pogledi, medtem ko je Dušan značilno zakrilil z rokami, kar sem takoj razumel kot: ne; dobro sem poznal to telesno mimiko in njena sporočila. Toda besede, ki bi postavila piko na gesto, potem dolgo ni bilo na plano, da bi po čudnem premoru nazadnje rekel: tema je vsekakor zanimiva, toda v Kocbekovi prozi je malo gledališkega, njegov eksistencializem je patetičen in solipsističen, jezik pa arhaičen; eno je, ko ga bereš, povsem nekaj drugega pa odrsko izrekanje in poslušanje besed, preobloženih s pomeni, iz gledališke dvorane. Premisli še enkrat, me je poslal na popravni izpit. Čez dan ali dva pa me je znova poklical in rekel: delaj Kocbeka, naredi predstavo, ki si jo bodo vsi zapomnili, imaš povsem proste roke. Dogovoril je še koprodukcijo s Cankarjevim domom, me zaščitil pred nevarnimi zunanjimi vmešavanji najrazličnejših varuhov režima, potem pa me prepustil Slodnjakovi požrtvovalni skrbi in mojim silovitim notranjim mukam, a tudi radostim, ter se posvetil svojim pripravam na krstno uprizoritev nove Šeligove drame Ana…
Moja profesionalna zgodba je v nasprotju z intimnimi razdejanji potekala po skoraj sanjskem scenariju. Ponudb za delo sem imel več, kot sem jih bil pripravljen sprejeti. Pa vendar od mene nihče ni pričakoval obrata k preteklosti, iz katere smo se krčevito osvobajali kot iz more, ki tare svobodnega duha. Predstave s partizanskimi temami so bile že dolgo iz mode. Jaz pa sem na odru hotel prav to: mlade ljudi, kakršen sem bil sam, v partizanskih uniformah, z rdečimi zvezdami in brzostrelkami, ki pojejo Bandiero rosso in se zapišejo smrti. Hotel sem kritično soočenje z zgodovino, ki me je naredila in me še vedno v celoti določala; pogled na njeno enoumno podobo skozi metafizično optično aparaturo, ki jo je pesniško naredil Kocbek. Hotel sem izstaviti račune, tako sebi kot družbenemu kontekstu, pred dokončno ločitvijo. V umetniški pisarni SMG je pred mano sedel nekdo, ki je prebral to moje novo, drugačno dihanje, poleg tega pa je obstajalo gledališče, v katerem sem lahko svobodno preizkusil svojo nedovršeno utopično misel.
Takšnega gledališča danes v Sloveniji ni več, zato svoje najbolj osebne in avtorske gledališke zamisli že dolgo odlagam za čase, ki ne bodo nikoli prišli. Ne vem, koliko je umetniških vodij, ki zmorejo odprto, tvegano in velikosrčno gesto, kot je bila Jovanovićeva, ko mi je dal delati Strah in pogum. Po zaskrbljenih obrazih mladih ljudi, ki se danes odločajo za nič kaj »romantične« gledališke poklice, sklepam, da ne prav veliko. Da bi mladi režiserji prišli do svojih priložnosti, se morajo na razpisih, ki od njih že vnaprej zahtevajo, da se odpovejo vsakemu utopičnemu odmiku od standardov realno obstoječega kapitalizma, boriti za finančno miloščino in za milost vpisa v družbene evidence. Namesto umetniških vodij prodornih konceptov in presežnih misli imajo pred sabo anonimne razdeljevalce denarja in služabnike moči, ki presojajo, ali so njihovi projekti »dobri za Slovenijo in njene državljane«. O tako imenovani redni službi ne morejo niti sanjati. Nekateri med njimi se bodo znašli, kot vedno, a so tudi takšni, ki sanjajo drznejše sanje. Pred njimi znova molčim in strmim tja nekam poševno v nič…
