Dan brez državnosti

V zgodovini nisi nikoli sam

Infantilizacija zgodovine nikoli ni dobra ideja. Še posebej pa se na dan, ko se praznuje korak v politično odraslost, ne spodobi državljanov obravnavati kot nedoraslih bitij in jim ponujati otroški program. Volitve 1990 so bile veliko bolj duhovit dogodek od interpretacije, da se je takrat začela zmagovita in premočrtna pot v osamosvojitev, posuta z zmagami in izdajstvi. Tako so zgodovino razumeli komunisti, ki so za njen mejnik postavili leto 1945, prej je bil samo mrak, potem pa samo svetloba. Vmes pa velike žrtve. Osmega aprila 1990 ni bilo nič mračnega. Za demokracijo ni nihče umrl, tudi zares zaprli niso nikogar. Pred tem datumom je bilo desetletje fantastičnih političnih premikov v vsej vzhodni Evropi, Slovenija jih je izpeljala z več fantazije kot Poljaki in z bistveno manj patetike kot Nemci. Tepli so Albance in Romune, mi smo šli skozi celo desetletje z nekaj cirkusa in brez žrtev. In nismo šli sami. Dva meseca pred našimi volitvami je bolgarska ljudska skupščina glasovala za ukinitev enostrankarskega sistema, vendar so imeli politično nerazvito družbo. Isto je naredila sovjetska komunistična partija, ki se je odpovedala monopolu nad oblastjo. Za Slovenijo so to že bile novice prejšnjega leta. To je bil res dober občutek.

Seveda nas interpretacija, da je šlo za zelo komplicirano operacijo, ki jo velja zamegliti s politično retoriko sovraštva, ne sme čuditi. Demokratom je nerodno, ker so bili tik pred letom 1990 še komunisti, komunistom, pa, ker se jim pred tem datumom ni sanjalo, kaj je demokracija. Ali so bili skoraj vsi bivši komunisti ali pa cela osemdeseta leta niso bili nikjer in ni zanje nihče slišal. Govorili so v jeziku krajevnih skupnosti in organizacij združenega dela in so imeli res težave najti kakšno drugo govorico. Nacionalizem je previdno vstopal v javni govor, v glavnem ob velikem zadoščenju, da so Hrvati vsaj en mesec za nami. Res je trapasto, če potem proslava ob obletnici volitev zveni, kot da se praznuje prve demokratične volitve na Hrvaškem. Ne se šaliti. Za nazaj danes govorijo, da so vsi vedeli, za kaj gre, in so imeli v rokah natančne zemljevide. Poglejte posnetke in poslušajte izjave. Nikomur se ni sanjalo, kam ta barka pluje. Na krovu pa je bilo zares zelo veselo.

Oprostite za zamero

Osmi april 1990. Prve večstrankarske demokratične volitve v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Slovenija je bila res videti super. Pardon. Socialistična republika Slovenija. Kakšen imeniten čas. Janez Drnovšek je bil predsednik SFRJ in je sedel v Palači federacije v Beogradu, v Bosni in Hercegovini so te zaprli, če si grdo pisal o tovarišu Titu, v Beogradu je Slobodan Milošević dokončal čistko v srbski partiji in se polastil vseh vzvodov oblasti, na Kosovu so javni red in mir v izrednih razmerah vzdrževali tanki. Vojislav Šešelj, Janez Janša, Vladimir Šeks in Dobroslav Paraga so bili skupaj na seznamih žrtev kršitev človekovih pravic, zvezni minister za obrambo je bil Veljko Kadijević. Svetle zvezde so bili Feral Tribune v Splitu, Slobodna Bosna v Sarajevu in Zeri i Rinise v Prištini. V vseh drugih okoljih so samo jamrali.

V Sloveniji pa so pod rdečo zvezdo potekale demokratične volitve z jugoslovanskimi potnimi listi v žepu. Citiram iz wikipedije: »V Socialistični federativni republiki Jugoslaviji je Socialistična republika Slovenija izpeljala prve večstrankarske volitve po letu 1938.« Zanimivo. Demokracija se je nehala že leta 1938, ali kaj? To velja raziskati. Kaj je bilo pa vmes?

Pustimo. Univerzalno menjalno sredstvo v Sloveniji v letu volitev sta bili lipa in marka. Gorenje je bruhalo bele hladilnike in štedilnike, Elanove smuči so letele po zraku. Vsi enaki, vsi enakopravni, je bila politična parola, ki si jo je bilo najlažje zapomniti. Najbolj pronicljiv politični analitik je bil Tomo Diareja, najbolj cenjeni finančnik Hamurabi. Glasbeno ozadje sta dajala Laibachov Macbeth, Pankrti pa niso posneli nobene plošče, ampak so še kar naprej igrali Bandiero Rosso. Na Wembleyu je bil koncert za Nelsona Mandelo, ki je pravkar prišel iz zapora. Karpo Godina je posnel Umetni raj, ki ga je popeljal v Cannes; bil je zadnji jugoslovanski film, ki je sodeloval na tem festivalu. Umetni raj ni bil samo film leta 1990, ampak film celega preteklega desetletja, poklon Fritzu Langu, ki je na filmu iz stroja naredil človeka. In hkrati napoved prihodnjih desetletji, ki so iz človeka naredila stroj. Časopis, ki se ga je bralo, je bila Mladina. Vse ostalo je bila dekoracija. V osemdesetih letih se je eksperimentiralo s civilno družbo, prišel je čas, ko je bilo treba pogledati, kaj zna ta demokracija, o kateri se je toliko govorilo, narediti v devetdesetih. Vse se je zdelo možno. Slovenija je bila v Jugoslaviji subkultura. Subkulture pa so bile edine kulture, ki so v tistem času kaj veljale.

Dali vam bomo vse odgovore ...

Začetek leta 1990 je bil eden tistih čarobnih trenutkov, ko starih deset zapovedi ne velja več, nove pa se še niso prijele in jih je mogoče razumeti kot zgolj priporočila. Pisatelj Meron Benvenisti mi je v Jeruzalemu pripovedoval šalo iz časov, ko so se Judi na Sinaju še spominjali življenja v raju in čakali, da se Mojzes vrne z gore. Mojzes pa je šel z Vsemogočnim na kavo in sta se zaklepetala. Ljudstvo je bilo nervozno. Enkrat prej je že prišel dol, pa se je takoj razburil, razbil plošči in se vrnil na goro. Ko je drugič stopil z gore, je bil drug človek. Najprej jih je opozoril. »Okej. Imam dobro in slabo novico.«

Ljudje so zahtevali, naj najprej pove dobro novico.

»Prepričal sem ga, da jih je samo deset.«

Nastalo je veliko veselje in rajanje.

»Slaba novica je, da je prešuštvo še vedno na seznamu.«

Nastopil je trenutek negotovosti. A potem ne gremo naravnost v raj, ali kaj? Tudi najbolj pobožnim ni bilo jasno, kaj zaveza prinaša.

Vem, da je volitve udobno interpretirati kot revolucijo, ki je odprla vrata osamosvojitvi Slovenije. Ampak projekt je bil delo reformistov. Na levi, desni in v sredini so bili politiki, ki jih v vsaki spodobni revoluciji prve postavijo pred zid.

Cela Slovenija je bila videti kot Kairo pred El Sisijem, kjer je rdeč semafor zgolj napovedoval, da si pred križiščem. Starejši bralci se bodo spomnili dni okoli prvih volitev, ko je bilo že jasno, da je komunističnih oblasti konec, nove demokratične oblasti pa še niso bile izvoljene. Takrat so me s Televizije Ljubljana vprašali, kakšne občutke imam ob tem usodnem trenutku. Nič pametnejšega mi ni padlo na pamet od nasveta, ki sem ga ponavljal samemu sebi. Da je treba ta trenutek uživati kot trenutek svobode, ki ne bo trajal dolgo. Cela osemdeseta leta je bila država sovražnik, ki ga je bilo treba spodnesti, pretentati ali vsaj prinesti okoli. Vendar je postala šibka in brezzoba, ni več zares mogla udariti nazaj. Postala je zares stara. Nove pa še ni bilo. Boljše izkustvo svobode si je bilo težko zamisliti.

Govoril sem iz izkušnje. Za Mladino sem v tistem času delal intervjuje. Intervjuvati ljudi je postalo lahkotno in radoživo delo. Vsi so hoteli govoriti. Ivana Omana na njegovi kmetiji sva intervjuvala skupaj s tedanjim urednikom Miranom Lesjakom. Oman je bil razgledan, spravljiv in pameten, kot se za politika zveze, iz katere bo nastala ljudska stranka, spodobi. Milan Kučan je govoril in govoril o demokraciji, demokratičnih vrednotah, demokratičnih idealih in potem spet o demokraciji. Ni čudno, da je komunizem propadel, ko pa nikjer v Zvezi komunistov ni bilo najti nobenega komunista, ampak so povsod postopali demokrati. Kučan ni zahteval niti vprašanj vnaprej niti avtorizacije. Obnašal se je, kot da Zveza komunistov ne obstaja več. Ah, nastopilo je obdobje, ko se zaupa integriteti novinarjev in se jih pusti delati. Kučan je bil preveč izkušen, da bi to jemal resno. V dolgem intervjuju ni povedal nič. Razvil je stil, ki ga je potem izmojstril Drnovšek, ko se je iz predsednika razpadajoče Jugoslavije brez najmanjše težave prelevil v predsednika Liberalno demokratske stranke. V naslednjih desetih letih ni dal izjave, iz katere bi bilo mogoče razbrati, kaj misli in kakšen je njegov politični credo. Razen enkrat. Po volitvah sem ga vprašal, če se mu zdi, da je predsednik države, ki obstaja. Mene in fotografa Toneta Stojka je nagnal iz pisarne. Bil je zares užaljen, ker vprašanje ni upoštevalo veličine njegove funkcije in je bilo nespoštljivo. Trenutek je bil veličastno razodetje. Predsednik Jugoslavije ni vedel, da država ne obstaja več. Če se je zgodilo enkrat, pa se lahko zgodi še enkrat.

... in tudi vsa vprašanja

Zares zanimiv je bil Jože Pučnik, ko je kandidiral za predsednika. Z njim sem naredil intervju, ne da bi bil kdajkoli z njim spregovoril besedo. Njegov volilni štab je zahteval vprašanja v naprej. Zvenelo je nekoliko staromodno, vendar se takrat res ni vedelo, kakšne so navade v demokraciji, on pa je prišel iz Nemčije. Vprašanja sem poslal po faksu. Za intervju sem bil dogovorjen nekaj dni kasneje v volilnem štabu na Cankarjevi ulici. Vrata je odprla Spomenka Hribar.

»Malo bo treba počakati,« je rekla. »Še pišemo.«

Pisarna je bila polna. Prepoznal sem Dimitrija Rupla, Nika Grafenauerja, Tineta Hribarja in še koga.

»Kaj pišete?«

»Odgovore. Pa tudi nekaj vprašanj smo dodali.«

»Kje pa je Pučnik?«

»V Nemčiji.«

V volilnem štabu so bili pisatelji, ki so tudi intervju razumeli kot literarni žanr. Pri meni je nastopil trenutek velikega olajšanja. Jaz sem demokracijo do takrat videl samo na italijanski televiziji, ki sem jo gledal kot otrok. Veliko bolje sem razumel Sadama Huseina kot Françoisa Mitteranda. Tudi oni niso prišli kaj dosti dlje od tega. Sadam je tudi dal napisati vsa vprašanja in vse odgovore. Tako strahovitih sprememb, da bi bilo treba zares skrbeti, ne bo še tako kmalu. Če državo skupaj delajo komunisti, pesniki in pisatelji, je potem čez petindvajset let velika skušnjava, da jo razumejo kot konsistentno zgodbo.

Nenavadno je, da tako radi spregledajo eno od pravil pripovedovanja zgodb. Seveda je pomembno, kako se začne. Začetek je vedno pomemben. V resnici pa zgodbe o uspehih in neuspehih presojamo po tem, kako se končajo. Država je kot hotel. Ne sodimo jih po tem, kako veličastno je preddverje, ampak po tem, kaj nam ponudijo za zajtrk.