Kam je šel tekstil in zakaj se nam po njem lahko kolca

Koliko lahko daste za čevelj?

V tržiškem Peku napovedujejo odpuščanje petdesetih delavcev, velik del proizvodnje bodo selili na Hrvaško, kjer bo menda delovna sila cenejša. Ali je to prava odločitev ali zgolj še en pokop nekoč cenjene blagovne znamke, bo verjetno pokazal čas. Naši sogovorniki pa razkrivajo, da pretekle odločitve na področju tekstilne industrije niso bile vselej prave. No, morda prave za lastnike in tiste, ki so zaslužili z nepremičninami, ki so ostale po opustošenju tovarn. Vsekakor pa ne prave za zaposlene, pa še za marsikoga drugega ne.

Predsednik uprave Peka Slavko Despotović je za Objektiv zatrdil, da je krčenje števila zaposlenih in selitev dela proizvodnje edina možnost za ohranitev podjetja in blagovne znamke. »Izdelava zgornjih delov čevljev je za nas predraga. Tudi meni ta odločitev ni všeč, a drugače ne gre. Na Hrvaškem bo cena na enoto pol nižja,« je razložil Despotović in odločitev potrdil še z zanimivim vprašanjem: »Ali ste pripravljeni za vrhunski, lep čevelj iz telečjega usnja, na katerem piše Peko, plačati 150 evrov? Niste! Tudi trg ni. Za Pekov čevelj je trg pripravljen plačati 60 do 100 evrov, več ne gre. Za tak denar pa ga ne moremo narediti v celoti v Tržiču.« Po besedah Despotovića bodo skušali odpustiti manj kot 50 ljudi, del v proizvodnji, del v drugih službah. »Kriterij bo strokovnost. Vsi pa bodo dobili zakonsko predpisane odpravnine, nekateri tudi v višini letne plače.«

Mišljenje, da je gorenjska tekstilna in obutvena industrija spet v krizi, je napačno. Krizo smo »pokopali« tam enkrat pred desetletjem in z njo industrijo, kvečjemu se kakšen njen del še malo vleče. Na vprašanje, ali je bil propad gorenjske, sploh pa kranjske tekstilne industrije neizbežen, pričakovan, logičen, je odgovor na prvo žogo sila preprost. Da. Zakaj? Mediji so pred dnevi (znova!) poročali o nevzdržnih pogojih tekstilnih delavk v Kambodži, kjer gre praktično za suženjsko delo, s čimer se že nekaj časa ukvarja Amnesty International. V Trstu je v zakotni luknji med pristaniščem in železniško postajo iz kupov nametanih cunj mogoče izbrskati čisto spodobne trenirke za otroke, majice za vso družino, pižame, spodnje perilo, jakne... Za celo vrečo »robe« (kakih pet trenirk, ducat majic, par kavbojk, tri jakne) je račun manjši od sto evrov. Pa je moral nekdo vse to narediti, še prej kupiti material, prepeljati iz bogsigavedi kje do Italije in prodati. S tega zornega kota se zdi propad tekstilne industrije ne samo neizbežen, pač pa celo blagodejen. Bi res radi imeli tudi pri nas delavce v sužnjelastniškem odnosu? Žal jih, seveda, imamo. Pa ne v tekstilu, ki ga ni več... A to je že druga zgodba.

Nizka brezposelnost

Zanimivo je vprašanje, kam so šli delavci iz tekstila, kaj je to nekoč cvetočo panogo, ki je zaposlovala tisoče, nadomestilo? Iz statističnih podatkov se tega natančno ne da ugotoviti, nekaj jih je še vedno v tekstilni panogi, sicer pa delujejo druge predelovalne panoge, bežen pogled po okolici Kranja pa daje vtis, da še najbolj trgovina... Dejstvo je, da ima Gorenjska še vedno najnižjo brezposelnost v državi. V Škofji Loki so imeli Kroj, Gorenjsko predilnico, močno Odejo in še kaj, ostalo je bore malo, brezposelnost pa je praktično nična.

Po podatkih statističnega urada je bilo na Gorenjskem leta 1995 v proizvodnji tekstila, oblačil in usnjenih izdelkov zaposlenih 7600 ljudi, kar je bilo 11,4 odstotka vseh zaposlenih. Veliko. Sploh glede na dejstvo, da se je ta delež potem skokovito znižal na osem odstotkov v letu 2000, do današnjih 2,3 odstotka, kar pa je še vedno za odstotno točko več, kot znaša delež zaposlenih v teh dejavnostih na ravni države. Vseh zaposlenih na Gorenjskem je bilo leta 1995 66.700, danes jih je 62.000. Kam je poniknila razlika? Najpogosteje v upokojitev, kar precej odpuščenih Gorenjcev pa si je delo našlo v bližnji Ljubljani ali v Avstriji.

A statistika je eno, za vsako številko pa stoji tudi oseba z imenom in priimkom. Dubravka Furar je namestnica direktorja kranjske enote Zavoda za zaposlovanje, v času velikih gorenjskih stečajev pa je bila, kot se je sama izrazila, operativka v prvi bojni vrsti in se je osebno srečevala z usodami tistih, ki so prek noči ostali brez dela. »Že res, da je šlo za žalostne zgodbe, a zanimivo je, da nam je uspelo zaposliti na novo praktično vse, razen seveda tistih, ki so počakali na upokojitev. Delavnice in dodatna izobraževanja so bili odlično obiskani, dobro smo se organizirali tudi mi in ljudi prekvalificirali v oblikovalce kovin, strojne tehnike, kuharice, negovalke in podobno. Mnogi so ne samo zamenjali poklic, pač pa pridobili dodatno izobrazbo in se potem lažje zaposlili v gostinstvu, trgovini, strojni in kovinski industriji, gradbeništvu, socialni in zdravstveni negi, številne ženske so našle novo življenjsko priložnost celo kot vzgojiteljice,« se spominja Furarjeva.

Čeprav ob koncu propada tekstilne industrije in začetku velike gospodarske krize je bilo leta 2008 na Gorenjskem brezposelnih komajda dobrih tri tisoč ljudi. »In smo že imeli težave, ker delodajalcem nismo mogli zagotoviti kadrov.« Danes je tisti del tekstilne industrije glede na napovedi in pričakovanja analitikov na zavodu za zaposlovanje stabilen. Celo več, prav zdaj se ukvarjajo z željo škofjeloškega Šeširja po zaposlitvi desetih novih ljudi.

Klobuki iz Škofje Loke do Bolivije

Šešir je sploh zanimiva zgodba. Preživeli so najbolj turbulentne čase in še vedno izdelujejo klobuke najvišje kakovosti »iz nule«, se pravi od nakupa zajčje dlake do končnega izdelka. Pa še dlako bi lahko sami proizvajali, če ne bi sredi devetdesetih let zaradi (pre)strogih okoljskih zahtev in s tem povezanih taks opustili lastne predelave zajčjih in kunčjih kož. In kje danes kupujejo surovino? Človek bi pomislil, da kje v daljnih azijskih ali afriških deželah. Ne, največ je dobijo v Belgiji... Verjetno poznate tiste zanimive, s trakovi okrancljane klobuke, ki jih nosijo bolivijske ženske kot del narodne noše? Ne, niso narejeni na Kitajskem, narejeni so v Škofji Loki. Ali pa črni elegantni klobuki ortodoksnih Judov. Da, poreklo – Škofja Loka. Največja trga pa sta tradicionalno Tirolska in Bavarska – gre za drage in kvalitetne klobuke, ki so del njihove »lederhose« narodne noše. S pomembno opazko, da v Nemčiji v trgovini tak klobuk stane 200 evrov, Šešir od tega dobi 33 evrov... »Tekstilna industrija je pri nas šla, oprostite izrazu, v rit. Pa nikakor ne zaradi slabih tekstilcev,« je o nesmiselnosti propada gorenjske tekstilne industrije prepričan dolgoletni direktor in zdaj tudi solastnik Šeširja Miro Pinterič. O razlogih za takšno razmišljanje več v nadaljevanju. »Potrebujemo deset mladih deklet in fantov za proizvodnjo in prodajo. Zdaj nas je 34, za normalno delo bi potrebovali 40 do 45 zaposlenih. Ja, včasih nas je bilo pa tudi po tristo,« je še dejal Pinterič. Šešir bo čez šest let praznoval stoletnico obstoja. »Do zdaj smo preživeli, za naprej bo pa hudič,« pravi Pinterič in pripomni, da je težko dobiti delovno silo za njihovo proizvodnjo. Plače so seveda nizke, a je delo enoizmensko in redno plačano. »Ne vem, morda je pa še vedno bolj udobno biti na zavodu in vleči nadomestilo ter popoldne še malo 'pofušati'. Za razvoj bi nujno potrebovali tudi dobre oblikovalce, tržnike. Taki kadri pa k nam, kjer v proizvodnji smrdi in je delo težko, sploh nočejo,« je še dodal Miro Pinterič.

Na Hrvaškem da, v Planiki ne

Sila zanimiva zgodba, ki govori o nesmiselnosti propada tekstilne industrije, pa je zgodba Lee Omersa, ki je kot komercialistka skoraj do zadnjih izdihljajev delala v kranjskem IBI-ju, nekdaj vodilni tekstilni tovarni ne le na Gorenjskem, pač pa v Sloveniji in Jugoslaviji. Tako po obsegu, še bolj pa po znanju. Danes je uspešna poslovna ženska, regijska vodja nemške multinacionalke Haix v družinski lasti, ki izdeluje visokokakovostno profesionalno obutev, med drugim tudi za policijo, gasilce, reševalce, vojsko. In je prepričana, da bi tako IBI na področju tekstila kot Planika na področju obutve v Kranju lahko in bi pravzaprav morala preživeti in dobro delati še danes. Kar, z vidno grenkobo in cmokom v grlu, zelo konkretno pokaže na svojem primeru. »IBI je iskal nekoga, ki bi znal prodajati. Zaposlili so me z namenom prodaje na italijanskem, španskem in francoskem trgu. Bila sem naivna pri začetnem brezpogojnem zaupanju vodilni ekipi, zagnana, a kmalu ugotovila, kaj vse je šlo narobe in zakaj je konec neizbežen,« začne zgodbo Lea Omersa. IBI je bil vodilni na področju izdelovanja trpežne, močne žakardne tkanine. Tehnično znanje je bilo izjemno, trgi odprti, stroji, kupljeni z evropskim denarjem, povsem novi. Vodilna ekipa je z eno samo poslovno nestrokovno potezo zapravila vse! »Prišel je belgijski poslovnež, izjemno marketinško sposoben in predvsem prepričljiv. Vodilne je prepričal v poslovno sodelovanje, s tem da bi si trg razdelili tako, da bi on skrbel za elastične tkanine, IBI pa bi obdržal program žakardnih tkanin. Predali so mu listo kupcev, in kar je še huje, zanj se je izdelala serija že obstoječih vzorcev, ki so bili sicer izdelani za obstoječe IBI-jeve kupce. Dejstvo, da je bila stvar celo na sodišču, do delavcev nikoli ni prišlo. Belgijski partner je tako dobil ves know-how, s svojimi marketinškimi sposobnostmi je kmalu prevzel tudi večino evropskega trga metraže za vzmetnice, IBI pa je izgubil pomemben delež že obstoječih kupcev. Glede na moje delo v IBI-ju, ko sem iskala in našla trge in tržne niše, sem prepričana, da bi IBI še danes lahko delal s tristo zaposlenimi!«

Omersova zdaj, kot rečeno, dela za nemško multinacionalko Haix. »Srce me boli, ker vem, da bi to, kar delajo v tovarni na Hrvaškem, lahko delali pri nas v Planiki. Ko so iskali možnosti širitve proizvodnje, so se oglasili tudi v Planiki, že sredi devetdesetih, a so jih tam zavrnili. Kakšna je bila potem zgodba Planike, veste. Oni pa so našli majhno, skorajda obrtno delavnico blizu slovenske meje. No, danes tam stoji velika nova tovarna s 600 zaposlenimi, kjer so našli delo tudi vodilni proizvodni delavci iz Planike. Direktor in lastnik nemškega podjetja je že vrsto let častni občan Male Subotice. To je dokaz, da delovno intenzivna panoga, tekstilna in čevljarska, lahko živi in preživi tudi v Evropi. Lahko bi tudi pri nas, vendar žal pri odločevalcih o usodi tovarn ni bilo ne prave volje ne ustreznega prepoznavanja tržnih priložnosti,« je razložila Lea Omersa.

Podobnega mnenja je tudi Kranjčanka Margareta Vovk Čalič, ki v središču mesta vodi etno galerijo Desetnica, hkrati pa tudi zanimive šiviljske delavnice. Poseben projekt je bil izdelava največje slovenske krpanke iz ostankov blaga iz propadlega Tekstilindusa. Letos so sodelujoče (bilo jih je prek 70) izdelek predale etnografskemu muzeju. »Tako kakovostnega blaga, kot ga je izdeloval Tekstilindus, ni bilo in ga ni več mogoče dobiti. Ko smo se zbrale in šivale to krpanko, so na dan prišle številne zgodbe in prišle smo do ugotovitve, da je bil propad Tekstilindusa in drugih tovarn napaka. Sem močna zagovornica tega, da bi v izpraznjenih prostorih Tekstilindusa odprli manjši obrat, delavnico. Vsaj kot ohranjanje zgodovine. Poglejte, Kranj se ima za Prešernovo mesto, pa je France v Kranju živel le nekaj let. Tekstil je v Kranju živel stoletja. In kaj nas spominja na to? Popolnoma nič! Še šole nimamo več,« je dejala Vovk Čaličeva.

Uspešne butične delavnice

Kar pa je posebej zanimivo, v Kranju deluje kar nekaj izjemno priznanih in uspešnih »one-man band« šiviljstev, no, pravzaprav malih umetniških butikov, kjer se izdelujejo unikatne, izjemno oblikovane obleke in modni dodatki. V Ljubljani boste kranjske mojstrice obrti našli v zadružni trgovini Zoofa, ena od ustanoviteljic zadruge je Simona Kogovšek, ki že vrsto let deluje pod blagovno znamko Pisano na kožo. Se torej še da preživeti s šivanjem? »Z eno besedo, da se. Ampak zelo težko. Ampak, to sem si želela, tako sem si sebe predstavljala in ne vidim nobene druge možnosti. Navadna služba ni zame. Sploh pa ne bi prenesla, da bi imela šefa. Ubijajo te stroški, prispevki, pritisk na cene, stalno je treba migati, iskati nove in nove rešitve. A vse je poplačano, ko vidiš, s kakšnim zadovoljstvom gre stranka s tvojim izdelkom iz delavnice,« pove po pravici Kogovškova, prepričana, da se bodo vedno našli ljudje, ki si želijo biti drugačni in ki bodo tudi za nekoliko višjo ceno raje posegli po njenih izdelkih kot po konfekciji vzhodnoazijskega porekla. Bi taka proizvodnja lahko stekla bolj masovno, celo industrijsko? »Že zaradi stroškov zagotovo ne. Po drugi strani pa so v teh zdaj že pozabljenih tovarnah pozabili na razvoj, izdelki so bili primerni le še za starejše,« je še dejala Kogovškova, ki goji zelo prepoznaven slog zunanjega šiva in ima zdaj že precej sledilcev, da ne rečemo posnemovalcev. »Ah, saj tudi taka konkurenca, ki od tebe le kopira, je lahko dobra. Če ne drugega, te prisili, da se še izboljšaš, da si še bolj inovativen.«

Iz njene delavnice vodi pot proti središču mesta mimo trgovine s tekstilom, ki prodaja puloverje po res znižani ceni za manj kot 20 evrov. Kako konkurirati takemu cenovnemu pritisku? Ob kranjskem vodnjaku je trgovinica Lucca, pred njo gospa Tatjana Lukež čisto vsak lep in zdaj že pomladno kar topel dan sedi na klopici in »štrika«. V trgovinici prodaja lastne volnene, pa tudi druge izdelke. Kapice in brezrokavnike za otroke, flise in srajčke in podobno. Nekaj težko verjetnega v poplavi poceni robe z začetka naše zgodbe o gorenjski tekstilijadi. Tatjana Lukež to počne že 21 let! »Očitno sem dokaz, da se s šivanjem in pletenjem da preživeti. A res le s kvaliteto in unikatnostjo.« A tudi za Lukeževo so danes časi precej drugačni od tistih izpred desetletja ali več. Takrat je imela skupaj s kooperantkami deset zaposlenih, ona je krojila oblekice za otroke, šivilje so šivale in posel je bil dober. Danes? Danes je sama za vse, edina zaposlena v obrtni delavnici in lastni mali trgovinici, kar je, kot je poudarila, prednost in rešitev, saj bi za morebitno najemnino že zmanjkalo. »Pa cel dan je treba delati za preživetje. K meni še vedno hodijo tisti, ki ne marajo, da so vse obleke enake in vse na Kitajskem narejene. Reklame ne potrebujem, zadošča tista od ust do ust. V letih, ko je propadala gorenjska tekstilna industrija, se je tudi pri meni poznalo. V trgovinah so se začela nenormalna znižanja. Praznili so zaloge in tistim cenam enostavno ni bilo mogoče slediti. Meni se zdi, da je za propad tekstilne industrije malo res kriv trg, veliko pa smo načrtno ali pa nenačrtno uničili sami.«