»Ker je zdravljenje raka vedno uspešnejše in tudi preživetje vedno boljše, je realno pričakovati, da bodo ozdravljene bolnice z rakom v prihodnosti tudi matere,« je prepričana prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal z Ginekološke klinike UKC Ljubljana, kjer ob zdravljenju žensk z rakom že dolgo ne razmišljajo več le o njihovem zdravljenju, marveč tudi o kakovosti njihovega življenja po ozdravitvi. To je seveda povezano tudi z materinstvom, ki jim ga lahko z napredovanjem laboratorijskih tehnik zdaj zagotovijo tudi s shranjevanjem zarodkov in jajčnih celic; shranjevanje tkiva jajčnika pa je še bolj predmet raziskav.
Shranjeni genetski material bo po končanem zdravljenju številnim ženskam, ki so jim med zdravljenjem jajčniki odpovedali ali pa se je njihova rezerva močno zmanjšala, omogočili zanositev z lastnimi shranjenimi in nepoškodovanimi spolnimi celicami, je poudarila Vrtačnik-Bokalova in pojasnila, da so lahko doslej te zanosile le s pomočjo podarjenih jajčnih celic.
Citostatiki škodijo jajčnikom
»Citostatiki delujejo tako na rakave celice kot tudi na zdrave, predvsem na tiste, ki se hitro delijo,« je razložila Vrtačnik-Bokalova in pojasnila, da si lahko večina normalnih tkiv po zdravljenju opomore in so v nasprotju z jajčniki neželeni učinki zdravljenja le prehodni. Pri jajčnikih je zgodba drugačna, saj se ženska rodi z določenim številom primordialnih foliklov, ki jih citostatiki oklestijo, po drugi strani pa ti vplivajo tudi na kakovost jajčnih celic. Glede na stopnjo tveganja imajo različni citostatiki različen vpliv, večji negativni učinek pa imajo tudi večji enkratni odmerki kot več manjših in kombinacija več kemoterapevtikov hkrati.
Jajčniki so zelo občutljivi tudi za obsevanje. Na plodnost lahko vplivajo tudi že zelo nizki odmerki. Kot so izračunali, pri bolnici, mlajši od 30 let, trajne okvare na jajčnikih še ne bi smel povzročiti skupni prejeti obsevalni odmerek pod 6 Gy, ki pa kljub temu menopavzo prestavi v zgodnejša leta.
Za shranjevanje genetskega materiala se odločajo zlasti pri bolnicah s sistemskimi boleznimi, kot so hodgkinov in drugi limfomi ter levkemija, pri bolnicah z ginekološkimi malignomi, rakom dojke, ščitnice ter debelega črevesa in danke.
Spodbujanje s hormoni
»Shranjevanje genetskega materiala sega že v leto 1977, ko smo na naši kliniki, v prvi uradni slovenski banki, shranili prve vzorce semena pri moških. Pred 14 leti smo zamrznili prve zarodke, dve leti kasneje prve jajčne celice in še dve leti kasneje prvo tkivo jajčnika,« je naštela Vrtačnik-Bokalova in razložila, da je pri moških genetski material enostavno pridobiti, pri ženskah pa je za to potreben daljši čas, saj morajo jajčnike za to, da v njih zraste več foliklov, spodbujati s hormoni. Danes najpogosteje shranjujejo jajčne celice, včasih pa te oplodijo in shranijo zarodke, ki so potem vedno last obeh partnerjev, opozarja Vrtačnik-Bokalova. Dodaja, da jim je pri 26 bolnicah že uspelo shraniti tudi tkivo jajčnika za kasnejšo retransplantacijo.
»Lani smo genetski material zamrznili pri 27 bolnicah, kar je zelo veliko,« je razložila Vrtačnik-Bokalova in pojasnila, da se v svetu srečujejo predvsem s težavo, da jim teh pacientk sploh ne uspe zajeti oziroma ne pridejo do njih. Pri nas pa se že približujejo shranjevanju genetskega materiala pri približno polovici tistih, pri katerih ga je treba zamrzniti, je povedala Vrtačnik-Bokalova in dodala, da imajo srečo, da imamo le en onkološki inštitut in je tako sodelovanje lažje.
Neposredno sodelujejo tudi s kliničnim oddelkom za hematologijo, a je shranjevanje genetskega materiala pri teh bolnicah težje, saj so bolj bolne in največkrat nimajo na voljo dovolj razpoložljivega časa za spodbujanje jajčnikov ali pa bi lahko bolnici spodbujanje dodatno poslabšalo osnovno bolezen. Sodelujejo tudi s Pediatrično kliniko, kjer lahko deklicam s turnerjevim sindromom shranijo jajčnik. »Pričakujemo, da bomo v prihodnosti z retransplantacijo tega tkiva tudi tem ženskam zagotovili materinstvo,« je bila jasna Vrtačnik-Bokalova, ki pravi, da so se vseskozi trudili za ozaveščanje tako strokovne javnosti kot bolnic, do katerih so morali seveda najprej sploh priti. Zato se danes že dogaja, da te bolnice zdravnike že kar same opozarjajo in sprašujejo o tej možnosti.
Preprost postopek shranjevanja
»Shranjevanje genetskega materiala je pravzaprav dokaj enostaven postopek, saj lahko zdravnik, ki je v diagnostičnem postopku bolnice (onkolog, kirurg, ginekolog, osebni zdravnik, pediater), kadar koli pokliče koordinatorja na kliničnem oddelku za reprodukcijo, kjer vedno že v 24 urah skličejo konzilij, v katerem sta ginekolog in osebni zdravnik osnovne bolezni. Obravnava vsake bolnice je povsem individualna in med drugim vedno upošteva diagnozo in prognozo bolezni, zdravstveno stanje bolnice in predvideno zdravljenje. Konziliju sledi izčrpen pogovor z bolnico in partnerjem ali starši, pogovor pa zajema pojasnila tako o vplivu onkološkega zdravljenja kot o možnostih shranjevanja in kasnejše uporabe shranjenega genetskega materiala.
Največ izkušenj imajo za zdaj s shranjevanjem jajčnih celic bolnic z rakom na dojki, saj imajo pri teh po operaciji in pred začetkom kemoterapije praviloma dovolj časa za spodbujanje jajčnikov. V naravnem ciklusu dobimo samo en folikel, s spodbujanjem pa veliko več. Če pridobijo 12 jajčnih celic, se razvije približno sedem zarodkov, od katerih jih po odmrznitvi večinoma preživi šest. Po njihovih statistikah je to dovolj za dve nosečnosti. Uspešno zamrzujejo tudi jajčne celice. Prav tako shranjujejo tkivo jajčnikov, četudi to za zdaj sodi še bolj v raziskovalno dejavnost, pomembno pa je zlasti pri predpubertetnih deklicah in tistih bolnicah, pri katerih nimajo časa, da bi lahko spodbujali jajčnike, oziroma so te tako bolne, da bi jih lahko izpostavili poslabšanju osnovne bolezni. Sicer pa za zdaj na kliniki pri bolnicah z rakom še nimajo nosečnosti s pomočjo shranjenih jajčnih celic in zarodkov, saj mora miniti do ozdravitve vsaj pet let in onkologi tudi dovolijo zanositev šele po petih letih, je pojasnila Vrtačnik-Bokalova.
