Poznamo več sto različnih fobij; nekatere so precej razširjene in zaradi svoje običajnosti tudi bolj družbeno sprejemljive, obstaja pa še vrsta zares nenavadnih strahov. Med tako imenovane »čudne« fobije prav gotovo spadajo optofobija (strah pred odpiranjem enega očesa), arahibutirofobija (strah pred tem, da se arašidovo maslo zalepi na ustno nebo), hipomonstereskipedalofobija (strah pred dolgimi besedami) ali anatidaefobija (strah pred tem, da vas opazuje raca). Iz ljudi, ki se spopadajo s takšnimi strahovi, se družba običajno norčuje, vendar Mitja Perat, terapevt medicinske hipnoze ter direktor Inštituta za razvoj človeških virov, poudarja, da so lahko vse fobije vir nepredstavljivega trpljenja, saj se ljudje pogosto zavedajo, da so njihovi strahovi neupravičeni, a jih ne zmorejo obvladati. Dodaja še, da imajo vse osebe, ki trpijo za fobijami, v ozadju bodisi travmatično izkušnjo ali specifično ranljivost za razvoj motnje, najpogosteje pa gre za kombinacijo obojega.
Izogibanje pohištvu ali lutkam
Perat je prepričan, da se z neracionalnimi strahovi v določenih fazah življenja srečuje precej več ljudi, kot bi jih bilo to pripravljeno priznati. Z njimi se spopadajo tudi slavni. Melanie Brown, članica nekdanje zasedbe Spice Girls, se boji starejših ljudi, režiser Steven Spielberg, odkar si je v otroštvu ogledal film o Sneguljčici, ne more videti palčkov, igralec Billy Bob Thornton pa čuti neizmeren strah ob starinskem pohištvu, saj je prepričan, da ga je v prejšnjem življenju nekdo ubil z antičnim stolom. Toda o fobijah, kot opomni sogovornik, govorimo šele takrat, ko »se vedenje človeka spremeni do te mere, da škodljivo vpliva na njegovo kakovost življenja, saj je usmerjeno na izogibanje relativno neškodljivim in povsem vsakdanjim stvarem ali situacijam, ki veliki večini ljudi ne predstavljajo niti izziva, kaj šele strahu«.
Fobijo, imenovano koumpounofobija, ima zagotovo Louisa Francis, ki se boji okroglih plastičnih gumbov in jo zagrabi panika vselej, ko jih zgolj zagleda, v primeru, da se jih po nesreči dotakne, pa se začne nekontrolirano praskati. »Vem, da je iracionalno in da mi gumb ne more nič slabega, ampak je nekaj v njegovi obliki in teksturi, kar me resnično prestraši,« je povedala za Daily Mail. Fobija se je razvila pri sedmih letih med igro, ki je vključevala gumbe, in odtlej nobena njena obleka ali obleke družinskih članov ne smejo imeti gumbov, temveč zadrge, čeprav je svojo težavo s časom do neke mere odpravila. Takšen strah sicer prizadene enega izmed 75.000 ljudi.
Precej bolj razširjena je paraskavedekatriafobija oziroma strah pred petkom, trinajstega, ki samo v ZDA menda pesti okoli 20 milijonov ljudi. Na vsak takšen dan svetovno gospodarstvo izgubi okoli 900 milijonov dolarjev, ker veliko ljudi tedaj ne želi postoriti stvari, ki jih ob običajnih dnevih delajo. Precej svetovnih letališč nima trinajstega terminala in kar osemdeset odstotkov hotelov v ZDA nima trinajstega nadstropja. Tudi številni glasbeniki na zgoščenko nikoli ne uvrstijo trinajste pesmi.
Kar nekaj psihologov in psihoanalitikov pa je svoje raziskave posvetilo pediofobiji oziroma strahu pred lutkami, ki bojda vznemirjajo tudi filmskega igralca Ashtona Kutcherja. Psihoanalitik Sigmund Freud je trdil, da je ta fobija relativno pogosta, ker otroci sanjajo o punčkah, ki nenadoma oživijo. Psiholog Ernst Jentsch pa je razvil teorijo, da se neprijetni občutki pojavljajo, ko je naš um negotov glede tega, ali je neki objekt živ ali ne. Lutke namreč spominjajo na žive osebe in ustvarijo zmedo glede svoje narave. Ta strah se pogosto lahko razširi tudi na robote, ki so na las podobni človeku.
»Nenavadne« fobije ne obstajajo
Mitja Perat poduči, da s strokovnega vidika ne obstajajo »nenavadne« fobije. Prav vsak dražljaj je lahko pod določenimi pogoji predmet fobije, ne le realni predmeti, predstave, vonji in podobno, temveč tudi tisti, ki so zgolj plod človeške domišljije, kot recimo pošasti ali vesoljci.
Pojasnjuje tudi, da so fobije, poenostavljeno rečeno, naučene in pridobljene, ista fobija pa ima lahko zelo različne vzroke. Navadno se razvijejo pri ljudeh, ki so ranljivejši. »Denimo brnenje svedra sicer mnogim povzroča nelagodje, saj je povezano z bolečino, a tisti, ki so ranljivejši za razvoj fobije, ob zvoku svedra lahko doživijo panični napad.« Veliko moč za razvoj fobij pa se pripisuje tudi dedni podlagi. Nekatere novejše raziskave namreč trdijo, da je mogoče, da so določeni podatki, tudi travmatske in stresne izkušnje, podedovani preko DNK. Raziskovalci so mišim, medtem ko so jim dajali električne šoke, dali vonjati češnjev cvet, na katerega so kasneje s strahom reagirali tudi njihovi tedaj še nerojeni potomci. Poleg tega starši svoje fobije pogosto prenesejo na otroke z vedenjem, kajti fobije včasih nastanejo zgolj z opazovanjem nekoga, ki ima neutemeljen strah.
Sicer pa se fobije najpogosteje oblikujejo tako, da se določen (neškodljiv) dražljaj pojavi skupaj z močnim občutkom strahu, bolečine ali tesnobe, ki pa ima izvor povsem drugje. Tega se po Peratovih izkušnjah ljudje v večini primerov ne zavedajo in razlog za strah pripišejo povsem naključnemu dražljaju. Denimo občutek ujetosti ali nemoči v zvezi projicirajo v strah pred zaprtim prostorom, za strahom pred letenjem pa se najpogosteje skriva strah pred predajo kontrole. Čeprav sogovornik poudarja, da ima človek, ki trpi denimo za klavstrofobijo, lahko tudi realno izkušnjo ujetosti in je občutljiv na vse, kar ga na to spominja.
Krokodili trepetajo pred mačkami
Lahko bi rekli, da so neracionalni strahovi nekakšna »napaka« narave, saj se pojavljajo tudi pri živalih. »Nekateri sloni se bojijo miši, obstajajo krokodili, ki se bojijo domače mačke, in podobno,« s primeri postreže terapevt, ki še primakne, da se tudi človeški možgani lahko motijo o tem, kaj je nevarno in kaj ne.
A močni strahovi lahko življenje spreobrnejo v pravo nočno moro. »Fobija pred zobozdravnikom je izredno pogosta in mnogi se ga izogibajo celo do te mere, da trpijo neznanske bolečine ob propadanju nesaniranega zobovja.« Vendar po strokovnjakovih besedah izogibanje nikakor ni rešitev, saj to fobije »ohranja, utrjuje in poslabša«, temveč je treba poiskati pomoč in se s strahom soočiti. Mnogim fobije krojijo življenje do te mere, da zaradi njih pogosto ostajajo na bolniški, se vdajajo alkoholu in pomirjevalom ter posledično izgubijo službo, intenzivni neupravičeni strahovi pa so nemalokrat tudi krivci za razpadle zveze.
Denimo, neka Britanka je v medijih spregovorila o svojem strahu pred ljubljenjem za štirimi stenami, saj tedaj dobi napade panike. »To sem ugotovila pri 18 letih, ko sem prvič spala s fantom. Na začetku se mu je zdelo zabavno, da se ljubiva v parkih ali na avtomobilskem pokrovu motorja, a sčasoma je to videl kot problem in me je zapustil.«
Strahovi sledijo tudi trendom
Toda zakaj nekatere fobije, kot sta klavstrofobija ali agorafobija, pestijo milijone, medtem ko za nephofobijo oziroma strahom pred oblaki ali epistemofobijo, torej strahom pred znanjem, le redko slišimo? »Ljudje svoje strahove preverjajo in utrjujejo tudi preko medijev in medosebne komunikacije. Pogostejši bodo seveda tisti strahovi, ki so bolj socialno sprejemljivi in bolj prepoznavni. Duševne motnje sledijo določenim družbenim trendom zato, ker vedno nastajajo in se utrjujejo v psihosocialnem okolju.« Perat opomni še, da je tudi izraznost večine duševnih motenj močno pod vplivom kulture in časa, v katerem živimo. »Denimo, različica socialne fobije na Japonskem se izraža s paničnim strahom pred 'neprimernim' vedenjem, ki bi bilo pri nas povsem sprejemljivo. Že navadno gestikuliranje z rokami bi lahko pomenilo 'izgubo nadzora nad sabo'.«
Drugi razlog, da so nam »čudne« fobije manj znane, pa je ta, da ljudje o njih neradi spregovorijo, saj bi jih lahko okolica imela za čudake ali pa nore. »Ljudje tovrstne stiske navadno skrivajo, včasih tudi pred sabo, in tako čutijo tesnobo, ki si je ne znajo razložiti. Tako imenovane nenavadne ali redke fobije pa velikokrat v ozadju skrivajo travmo, zato so tako močno individualno pogojene.« A četudi imate nerazumljiv strah pred lepimi novicami, zlatom ali papežem, je tega mogoče pozdraviti, saj, kot pravi strokovnjak, za zdravljenje fobije predmet večinoma ni pomemben, z izjemo socialne fobije, temveč je ključen izvor motnje in osebnostna organizacija pacienta.
