Filmska zgodovina ima več začetkov, navsezadnje je »pluralna«, mnogotera že sama invencija kinematografije. V tako imenovanem zgodnjem obdobju (1895–1905) so snemali kratke filme, ki so jih v ZDA imenovali tudi »two-reelers« ali filme na dveh zvitkih. Toda ta pojem je veljal za kratke igrane filme, saj je bila prav ta forma tista (ne pa toliko »dokumentarni« ali reportažni filmi), ki se je izkazala za komercialno donosno in je torej omogočila razvoj filmske industrije. Večino tega, kar je pozneje postalo znano kot »filmski jezik«, so filmarji iznašli in preizkušali v kratki formi. To pa tudi pomeni, da prehod k »dolgemu« ali tako imenovanemu celovečernemu igranemu filmu ni bil toliko kakšen kvalitativni preskok, kot je bil bolj »podaljšanje« kratke forme, ki se je opiralo na literaturo in dramatiko. A vseeno je bil ta prehod pomemben, zgodovinsko prelomen trenutek, tako rekoč nov začetek filma.
Spektakel, kot ga še ni bilo
Ameriški režiser David Wark Griffith (1875–1948) je za družbo Biograph posnel več kot 400 kratkih filmov, v katerih je iznašel vrsto tehničnih in oblikovnih postopkov, vključno s slavno križno montažo in »rešitvijo v zadnjem trenutku«, ki so pozneje prešli v ameriško in potem svetovno »filmsko gramatiko«, toda naziv »očeta filmske umetnosti« si je prislužil šele s svojim prvim celovečernim filmom Rojstvo naroda (Birth of Nation, 1915). Po zgledu italijanskih zgodovinskih spektaklov, kakršen je bil tedaj zelo uspešen Quo vadis? (1913) Enrica Guazzonija, je Griffith posnel biblično zgodbo Judita iz Betulije (1913) na štirih zvitkih (ali v trajanju ene ure), toda zaradi tega filma je moral tudi zapustiti Biograph, ker ta družba ni verjela v »dolge« filme. Griffith pa je, in to celo tako močno, da je sam vložil denar v produkcijo filma na dvanajstih zvitkih (ali v dolžini 190 minut, toda ob hitrosti 16 sličic na sekundo), temelječega na romanu in gledališki igri The ClansmanThomasa Dixona.
Začetni proračun je znašal 40.000 dolarjev, na koncu pa je film stal 112.000 dolarjev ali 2,4 milijona dolarjev v današnji vrednosti (Griffithu je kot koproducent priskočil na pomoč Harry Aitken). Pisatelj Dixon je zahteval 10.000 dolarjev (današnjih 235.000) za avtorske pravice, ker pa bi mu Griffith lahko plačal samo 2500 dolarjev, mu je v pogodbi ponudil 25 odstotkov od eksploatacije filma. Baje je Dixon prav nejevoljno pristal, toda po zaslugi te pogodbe je zaslužil več milijonov dolarjev in postal najbolje plačani pisatelj v zgodovini ameriškega filma.
Premiero spremljali nemiri
Griffithovo Rojstvo naroda je bilo namreč strašna uspešnica, deloma spodbujena tudi s črnskimi protesti in zahtevami po prepovedi filma. Prav v času premiernega prikazovanja filma je v ZDA potekal boj za državljanske pravice, ki ga je vodilo leta 1909 ustanovljeno Vsedržavno združenje za napredek nebelih ljudi. Predstavniki gibanja so pritiskali na cenzurne odbore in zahtevali, naj se iz filma, če se ga že ne prepove, izloči najbolj žaljive prizore. V dvanajstih mestih, med njimi v Chicagu, Denverju, Minneapolisu in Pittsburghu, ga res niso dovolili prikazovati, ker so se župani bali rasnih nemirov. Ti so ponekod dejansko izbruhnili, le da so se v njih belci znašali nad črnci, ki so bili tedaj vse prej kot Afroameričani. Rojstvo naroda naj bi celo uporabljali pri rekrutiranju v kukluksklan.
V filmu je kar nekaj rasističnih prizorov, in to tako evidentnih, da se danes zdijo »znosni« samo zaradi stoletne distance. Po Griffithu naj bi se ameriški narod rodil iz državljanske vojne, ki je predstavljena prek zgodbe o dveh družinah, severnjaških Stonemanovih in južnjaških Cameronovih: pred vojno sta prijateljevali in se erotično prepletli (sin iz ene se je zaljubil v hčer iz druge družine in sin iz druge v hčer iz prve družine), ob izbruhu vojne pa sinovi obeh družin vstopijo v nasprotni vojski. Mladi Ben Cameron (njegova starejša brata sta že padla) je ranjen in prepeljan v severnjaško bolnišnico, kjer je bolniška sestra Elsie Stoneman, v katero je zaljubljen. Po ozdravitvi mu kot konfederacijskemu gverilcu grozi obešenje, toda Elsie z njegovo materjo odpotuje v Washington in pri Abrahamu Lincolnu izprosi njegovo oprostitev.
Moč glasbe in križne montaže
Po atentatu na Lincolna (v filmu uprizorjenem) je nastopilo tako imenovano obdobje obnove (»Reconstruction Era«), in prav ta del Rojstva naroda je tisti, kjer se pojavi največ spornih prizorov. Kongresnik Austin Stoneman namreč s svojim varovancem Silasom Lynchem, mulatom s psihopatskimi lastnostmi, odpotuje v Južno Karolino, da bi nadzoroval uvajanje »rekonstrukcijske« politike. Po ulicah se sprehajajo črnski okupacijski vojaki in južnjaške bele meščane preganjajo s pločnikov. Ko so volitve, belcem preprečujejo, da bi se jih udeležili, za guvernerja pa je izvoljen Silas Lynch. Njegova uprava sprejme zakon, ki dovoljuje rasno mešane poroke, to pa se zdi Benu Cameronu tako nezaslišano, da ustanovi kukluksklan. Njegovo sestro Floro v gozdu zasleduje črnski oficir Gus, ki bi se rad z njo poročil; Flora je tako zgrožena, da raje skoči v prepad, kot da bi dovolila, da se ji Gus približa. Gusa potem ujame kukluksklan, linčajo ga in njegovo truplo odvržejo pred pragom guvernerjeve hiše. Silas Lynch da aretirati Benovega očeta, toda nekdanji črnski služabniki v hiši Cameronovih in Stonemanov sin Phil ga rešijo, poiščejo še Margaret Cameron in zbežijo; zatečejo se v kočo, kjer jih sprejmeta dva nekdanja severnjaška vojaka. Mednapis pravi: »Nekdanji sovražniki s Severa in Juga so znova združeni v obrambi arijske rase.«
Medtem se tudi Austin Stoneman razjezi na Silasa Lyncha, ko sliši, da bi se rad poročil z njegovo hčerko Elsie. Lyncheva milica je odkrila kočo, kjer se skrivajo Cameronovi, in se pripravlja na napad. Tedaj pa oblegancem že jezdijo na pomoč Benovi »klansmen«, torej pripadniki kukluksklana, in jih rešijo v zadnjem trenutku. Nakar še prevzamejo oblast v mestu.
Rojstvo naroda je nemi film, vendar stoodstotno uglasben: Joseph Carl Breil je napisal triurno kompozicijo, sestavljeno iz priredb del klasičnih skladateljev, novih aranžmajev tedaj znanih melodij in izvirne glasbe. V prizorih, ko Benovi »klanovci« jezdijo na pomoč Cameronovim, zaigra Wagnerjeva Ježa valkir. Wagnerjeva glasba nedvomno precej prispeva k vtisu teh prizorov, toda najmočnejši učinek izhaja od drugod. Iz križne montaže, ki izmenjuje prizore črnskega obleganja koče, v kateri se skrivajo Cameronovi, s tistimi, v katerih »klanovci« ogroženim hitijo na pomoč. Učinek tega oblikovnega postopka je namreč ta, da je gledalec vselej v skrbeh za ogrožene, ne glede na to, kdo so (in kakšne so njihove psihološke, moralne, ideološke ipd. lastnosti), in na strani rešiteljev, prav tako ne glede na to, kdo so (in kakšne so njihove psihološke, moralne, ideološke ipd. lastnosti). Toda križna montaža je, kot že rečeno, samo ena izmed Griffithovih invencij, filmski zgodovinarji jih znajo našteti za nekaj knjižnih strani dolg seznam. Rojstvo naroda – James Agee je nekoč že zapisal, da se mu zdi kot »rojstvo neke umetnosti« – je pač filmska mojstrovina. A prav kot mojstrovina je Rojstvo naroda komentatorjem in zgodovinarjem zastavljalo vprašanje, ali je »umetnost« mogoče ločiti od »slabe vsebine«, kot je v tem primeru rasizem. Načeloma seveda ne, toda bolj zanimivo se zdi to, da ne za Griffitha, ki se je čudil, zakaj pripadniki Združenja za napredek nebelih ljudi zahtevajo cenzuro njegovega filma, ne za milijonsko občinstvo, ki ga je drlo gledat, rasizem ni bil »slaba vsebina«. Najboljša razlaga se zdi tista, ki jo je dal sijajni ameriški kritik Roger Ebert: »Griffith ni bil prav nič bolj razsvetljen kot Amerika, v kateri je živel… Rojstvo naroda je bolj kot katero koli drugo umetniško delo tistega časa razkrilo in dramatiziralo rasistično realnost v ZDA.«
