Nisem edina, ki si kar naprej zapira vrata. Tu je znanka, ki skuša lokalnim oblastem kot socialna podjetnica predlagati, kako bi lahko projekte ozaveščene ekonomije bolj učinkovito spodbujale – menda si zapira vrata, ker posredno kritizira ukrepe, ki že obstajajo in po mnenju lokalnih šerifov absolutno delujejo. Pa neki kolega, ki zaključuje doktorat, v katerem ponuja izviren model racionalizacije državne uprave – ker njegov predlog sugerira opuščanje nekoristnih služb in uslužbencev, ga mentorica svari, da si je z rezultati večletnega raziskovanja vnaprej zaprl vsa vrata, četudi oziroma prav zato, ker je njegovo delo prebojno in potencialno uporabno. Pa neka druga kolegica, ki je želela nekaj izboljšav predlagati na začasnem delovnem mestu v javni knjižnici, kjer so jo prav tako posvarili, da naj se raje drži svojih pogodbeno opisanih nalog, če želi, da ji ostanejo vrata javne institucije vsaj priprta. Že dobro leto je brez službe in prav so imeli – zaprta vrata, kamor koli se obrne.
Vsi smo pred zaprtimi vrati. Ne le pred zaprtimi vrati zaposlovalcev, ki nimajo služb, imajo pa pogodbe o vsakovrstnem prekarnem delu. Stojimo tudi pred zaprtimi vrati, ki so nam jih treščili v nos, ko smo drezali tja, kamor ne bi smeli. Nismo le družba, v kateri eni službe imajo za ceno tega, da drugi nanje ne morejo niti upati. Smo predvsem družba, ki tako stanje vzdržuje aktivno, s celo orodjarno disciplinskih in vzgojnih metod. Ena od obče priljubljenih je prav prilika o zaprtih vratih, ki ni nič drugega kot mehka grožnja, s katero skuša nekdo na privilegiranem položaju delegirati in oblikovati zaželeno vedenje tistih spodaj: poslušnost, uklonljivost in kreativno samocenzuro. Impotentnost, ki ne more izzivati ustaljenega reda. Ta diskretni vzvratni mobing je mehanizem negativne selekcije, v teh krajih ne le izjemno priljubljene, pač pa tudi nadvse uspešne metode, s katero se ponosno uvrščamo med blede in nepomembne dežele, v katerih čas do nadaljnjega stoji.
Z vzgojo mladih kompromisarjev se po večini trudijo naši starejši kolegi. Jasno, z zaprtimi vrati pač ne grozijo ravno moji vrstniki, ker je le malo vrat, nad katerimi bi bdeli. So starejši kolegi pokroviteljski, arogantni in v svoji odkriti praktičnosti vulgarni? So. A hkrati jih je treba razumeti. Malo zato, ker si z njimi delimo tesno prepleteno okolje vaške mentalitete, kjer je nemogoče preživeti brez dobrih osebnih odnosov in trgovanja z uslugami. A predvsem je za ustrahovalne metode po zlatih komunističnih vzorih kriv drug čas, v katerem so naši kolegi odrasli. Poslušen kader je bil nekoč uradna politika kariernega napredovanja – problem je, da nekateri po 20 letih še vedno niso opazili, da je odkrito ustrahovanje šibkejšega vmes postalo zgolj kazalnik predcivilizacijske omike in slabe presoje.
Generacij ne loči le zaposlenost in prisilna nezaposljivost, pač pa ju ločijo predvsem vrednote. Tistim mojim kolegom iz drugega odstavka je skupno to, da jih prostodušne grožnje ne ustrahujejo, pač pa spravljajo v zadrego in žalijo njihov razum. To ne pomeni, da živijo onkraj krute resničnosti – prav nasprotno, vsi so izrazito praktični. Nobeden si ne domišlja, da bi se moral svet pokoriti njihovi volji in predstavi, nobeden od njih ne verjame, da je mogoče kar koli spreminjati, ne da bi naleteli na odpor. Razumejo pomen dobrih medosebnih odnosov in celo sami se v svojem okviru zanašajo na socialna omrežja, ki so jim na voljo. A pripadniki čisto drugega vrednostnega sistema so, ker niso pripravljeni na neumne kompromise. Ni jim prehudo, če komu stopijo na rep, upira se jim, da bi se prilizovali iz koristoljubja. Nekaj je pri socializaciji naše mladine definitivno šlo prav: dobra vzgoja? Ne vem, mogoče. Šolski sistem, ki mu nikoli ne priznamo, da dela kar koli dobrega? Mogoče. Za trenutek sem pomislila – kaj pa če je kriva kriza? Mogoče mojih kolegov ni mogoče ustrahovati, ker je kriza poleg vsega gorja prinesla tudi vzorce obnašanja, ki so zaželeni: navadili smo se na pomanjkanje varnosti in obilje negotovosti ter postali do njiju povsem ravnodušni. Varnosti ne vrednotimo več kot nekaj pozitivnega in hotenega. Odsotnost vsega zanesljivega in predvidljivega je porodila pogojni refleks pomanjkljivega strahu. Slog življenja brez varnosti se je podaljšal v način razmišljanja. In odkar je negotovost znan, skorajda domač teritorij, z njo ni več mogoče učinkovito groziti.
Pravo vprašanje zato na koncu ni, kako odpreti tista slavna vrata in kako stopiti skozi njih v boljši svet, kjer so službe in varnost, kjer nihče nikogar ne nadleguje z neprijetnimi vprašanji, ločenimi mnenji in zamislimi, kako spremeniti stvari, ki ne delujejo. Pravo vprašanje je, kam vrata sploh vodijo. In ali res vodijo tja, kamor si želimo. Pravo vprašanje je: koliko stvari v Sloveniji ne storimo, ker je nekdo nekomu nekje zagrozil, da si bo s storjenim zaprl ta in ona vrata? Opuščamo zaradi »zaprtih vrat« celo dolžna ravnanja? Sama mislim, da so zaprta vrata najboljši možen začetek vsakega delovnega dne. Ljudje, ki kažejo na vrata, ki si jih zapiramo, označujejo natanko tista vrata, skozi katera nikoli in za nobeno ceno ne želimo stopiti. Še bolje – zaprta vrata pred nosom so zanesljiv znak, da smo na pravi sledi in da počnemo dobre stvari. Slaba tolažba, ampak pred enimi zaprtimi vrati je treba začeti.
