Akram Khan, plesalec in koreograf: V predstavo vložim predvsem čustva

Predstave Akrama Khana slovijo po svoji vizualni in čustveni nabitosti, tudi hipnotični lepoti, njegov ples pa je visokooktanski – oziroma je bil takšen, kakor priznava Khan, vse do poškodbe pred približno tremi leti. Khan po poškodbi ne more plesati enako tvegano kot poprej, vendar je prepričan, da občinstvo tega ne opazi zares. »Moj fokus se je spremenil le toliko, da sem se moral pričeti odločati drugače. Zanimivo pa je, seveda, da te takšni prelomi prisilijo, da se psihološko okrepiš. Kdor zlomu ne podleže scela, se lahko vrne močnejši. Šibke točke niso nujno šibke, lahko so začetek nečesa lepšega in večjega.« In the mind of Igor je tako predstava, ki je nastala po Khanovem krajšem plesnem umiku. Ravno s te distance pa se je tudi lažje približal umu Stravinskega.

Pritegnil me je njegov opus, poznam ga namreč precej dobro. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da se njegova glasba dobro stika z mojim načinom koreografiranja. Čeprav mi je ta naloga pomenila velik izziv, sem čutil, da jo zmorem koreografsko rešiti – razumel sem vzorce v njegovi glasbi in zadal sem si, da jih prenesem v ples. Videl sem že predstave, ki so si jemale Stravinskega za temo, in ob tem ugotovil tudi, da o njem in njegovem življenju ne vem dovolj, zato sem izbrskal vse podatke, kar sem jih lahko. Pri tem mi je seveda pomagala moja ekipa. Ko smo nato sestavili njegovo zgodbo in jo združili še z njegovo glasbo, smo lahko začeli z delom. Moram pa dodati, da predstava govori predvsem o žrtvovanju oziroma požrtvovalnosti, saj je to izjemno izrazita tema v življenju Igorja Stravinskega. Koncept žrtvovanja in glasba Stravinskega – to sta glavni izhodišči predstave In the mind of Igor. Seveda sem se hotel izogniti predvidljivosti, njegovo glasbo sem hotel razlomiti skozi prizmo sodobnosti in sem zato k sodelovanju povabil tri skladatelje oziroma glasbenike, ki so delo Stravinskega prenovili – to so Ben Frost, Jocelyn Pook in Nitin Sawhney.

Šlo je za izrazito individualno delo. Vsakemu od njih sem dal specifično nalogo, izhajajočo iz zasnove predstave, ki se je v njihovih glavah realizirala izjemno samosvoje. V tem duhu delam tudi običajno – kadar, seveda, ne gre za izrazito kolektivno delo: sam nosim odgovornost za celoto, moji sodelavci pa za posamezne dele, odgovornost za svoj vložek, in pri tem jim popolnoma zaupam. Drugače najbrž ne bi šlo.

Vse je pravzaprav odvisno od teme in vsebine plesne predstave ali, če sem bolj natančen, od odzivov na temo in vsebino. Konkretno: In the mind of Igor je delo, ki bo, če upoštevam reakcije nanj, lahko govorilo še dolgo časa. Žrtvovanje ni minljiv koncept, vsi to počnemo vsak dan, povsod po svetu, ogromno ljudi se v tem lahko prepozna. Po drugi strani pa gre tudi za vprašanje, ali si sploh še želim deliti vsebino in temo določene predstave, torej ali je sploh še v kakršni koli povezavi z mano in ali s to zasnovo navsezadnje sploh še želim komunicirati. V končni instanci je odločitev povsem intuitivna.

Čisto na začetku, če sem iskren, kakšne močne vizije nismo imeli. Sam sem si predvsem želel ustvarjati, seveda tudi z drugimi, a nujno na neki svoj način. Da sem lahko ustvarjal po svoje, pa sem moral ustanoviti svoj ansambel. Akram Khan Company je po spletu naključij, trdega dela in odmevnih sodelovanj zrasel v pomembnega – presegel je vsa moja pričakovanja. S tem ko je rasel, smo vsi udeleženi ugotovili, da se s takšno formacijo dogajajo iste stvari, kot se dogajajo z vsako življenjsko vsebino. Naše delo se razvija v veliko različnih smeri in seveda moramo poskrbeti, da se vse te smeri združijo v eno samo. To ne pomeni, da je ansambel isti kot na začetku; za smeri se odločamo sproti, izkušnje prinesejo marsikaj. Skupina se nenehno preobraža in zame osebno je najpomembnejši občutek, da raste in se razvija – in da še vedno ustvarjamo kakovostne predstave. Je pa razvoj plesnega ansambla v veliki meri odvisen od mojega razvoja, kljub vsemu sem njegovo vezivno tkivo, saj nenazadnje nosi moje ime. Ni pa to ansambel »o meni«, daleč od tega.

Težko bi postavil mejo, navsezadnje je moje delo znano po spajanju obeh svetov. Ko plešem kathak, ga plešem s sodobno zavestjo, ko plešem sodobni ples, ga plešem z zavestjo tradicije. Kathak lahko nosi veliko sodobnih informacij in obrnjeno – tudi sodobni ples nam sporoča nekaj o tem, kaj vse je moral prestati, da je postal sodoben. Tradicija je že vpisana vanj, čeprav negativno. Obe tehniki nosita modrost in ta je vizionarska, pa tudi večna.

Sodobni ples kot tak se je nekako izsušil, zato so vdori tradicionalnih plesov z drugih območij sveta izjemno dobrodošli. Kombiniranje in medsebojno oplajanje je lahko, kot dokazuje naš plesni ansambel, izjemno učinkovito. Sodobni ples potrebuje dodaten odriv, nekaj ga mora izzvati, srečanje z drugimi kulturami je danes skoraj nujno. Vprašanje, kam danes s kathakom, sem si postavljal tudi sam – in sčasoma ugotovil, da ne gre za to, da ga v povsem surovi obliki podam evropskemu občinstvu, ampak predvsem, da ga prenovim in preoblikujem tako, da na tradicijo pogledam bolj daljnovidno.

Mislim, da učinek izhaja iz vložka. Ker v nastajanje predstave vlagam predvsem veliko čustev, je tudi učinek čustven. Ljudje to preberejo, zaznajo. Sem čustven človek in rad delam s čustveno materijo, naj bo to v skupini, kot solist ali z drugimi avtorji v njihovih predstavah. Moja psihološka slika je nekaj, kar vedno pripeljem zraven, iz tega ne morem. Sem pa tudi odraščal ob določenih gledaliških učinkih, recimo ob plesnih predstavah Pine Bausch, ki so bile po mojem mnenju vedno čustvene, ne da bi bile sentimentalne.