Po jesenskih počitnicah 15-letna Jana (ime je izmišljeno) ni želela več hoditi v šolo, zato je njena mama poiskala strokovno pomoč. Dijakinjo je zjutraj vse bolelo, strah jo je bilo preverjanja znanja, bila je žalostna, žalost se je sprevračala v depresijo... Težave deklice so se kljub strokovni pomoči in pripravljenosti šole, da ji ponudi izobraževanje po individualni pogodbi, poglabljale. Ob večerih se ni znala več umiriti in ni zaspala, če ob njej ni bedel eden od staršev.
Pozno po pomoč za šolsko fobijo
Takšne težave imajo ime, šolska fobija se jim reče, pojasnjuje klinična psihologinja Julija Tomšič iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Njena glavna značilnost je odklanjanje šole v različnih oblikah. Za to težavo v različnih življenjskih obdobjih trpi kar od pet do 28 odstotkov otrok in mladostnikov. Mnogi poiščejo pomoč razmeroma pozno. »Otroci strahove, povezane s šolo, neradi priznavajo, starši in šole pa jih spregledajo ali pa se nanje ne odzovejo ustrezno,« je opozorila na simpoziju ob 60. obletnici delovanja centra. Z ustrezno terapevtsko obravnavo je težave mogoče olajšati ali odpraviti.
Mnogo šolskih težav devetošolcev in srednješolcev v svetovalnem centru že pet let uspešno odpravljajo tudi z delom v skupinah. »Starši potožijo, da otroci za knjigami preživijo ure in ure, vendar brez pravega učinka,« pripoveduje klinična psihologinja Nada Hribar. To so otroci, ki imajo splošne ali specifične učne težave, težave s koncentracijo pri učenju, slabe učne strategije, nizko motivacijo za učenje... Kot pravi pedagoginja Barbara Zemljak, pa se v skupini naučijo spreminjati prepričanja o sebi in o učenju ter si zastavljati posamezne cilje. »Ti otroci vedo, kaj bi radi počeli, ko bodo odrasli, ne vedo pa, kako do tega priti.« Rednim tedenskim srečanjem se dvakrat pridružijo tudi starši, ki so, kot pravita vodji skupin, navdušeni nad napredkom otrok. Otroci po koncu srečanj začnejo spreminjati odnos do šole, za učenje prevzemajo odgovornost in ugotavljajo, da marsikaj zmorejo. Do učenja počasi začutijo celo veselje.
Pozabljamo na čustveno plat nadarjenih
Včasih je vzrok za težave izjemna nadarjenost otroka, ki je starši in učitelji ne prepoznajo. Še več, takšen otrok lahko zaradi svojih čustvenih ali vedenjskih reakcij, ki so posledica tega, da ga nihče ne razume, obvelja za težavnega, je opozorila klinična psihologinja Natalija Baumgartner. Del krivde za neprepoznavanje otrok, ki bi lahko spreminjali svet, nosi tudi naš sistem prepoznavanja nadarjenih: »Osredotočamo se na dosežke, na tekmovanja, pozabljamo pa na notranjo čustveno komponento otroka ali mladostnika.« V čustvene in vedenjske težave izjemno nadarjene otroke spravljajo sposobnosti, ki so povezane z nadarjenostjo, na primer močna zmožnost empatije, zaradi katere lahko globoko doživljajo tudi krivice in tragedije, ki se dogajajo na drugem koncu sveta. Ker imajo na vprašanja drugačne odgovore, a jih ljudem, ki jih ne razumejo, ne morejo pojasniti, veljajo za vzdražljive in preobčutljive, celo za neorganizirane in neodgovorne. V resnici pa je, na primer, šolska snov zanje prelahka in dolgočasna; sami o neki temi pogosto vedo precej več in jo globlje razumejo od vrstnikov ali celo učiteljev.
Takšnim otrokom pogosto postavijo povsem napačne ocene in diagnoze, kot so hiperaktivnost ali motnje avtističnega spektra. »V šolah se sicer precej ukvarjajo z nadarjenimi, vendar otrok, ki na kakšnem področju pokažejo izjemno nadarjenost, zelo pogosto ne znajo prepoznati,« pravi Baumgartnerjeva. Za takšne otroke šole tudi nimajo ustreznih nalog in programov. Zato si strokovnjaki, ki otroke sprva obravnavajo zaradi sekundarnih čustvenih in vedenjskih težav, veliko obetajo od novega koncepta dela z nadarjenimi otroki in otroki s težavami, ki naj bi ga že pripravljali na ministrstvu za izobraževanje, so še povedali.
