Naj poslanca in ob njem vse tiste, ki so jih s podobnimi sporočili nagovarjali v podpis za razpis referenduma, pomirim: v javnih šolah in vrtcih sprejeta novela zakona ne spreminja ničesar. Strokovni delavci bodo še naprej obvezani spoštovati pravico (vseh!) staršev, da otroke vzgajajo skladno s svojimi filozofskimi, religioznimi ali drugimi prepričanji. To jim zagotavlja tudi ustava, tako kot ta vsakomur zagotavlja enake pravice in temeljne svoboščine ter enakost pred zakonom, ne glede na osebne okoliščine, kamor sodi tudi spolna usmerjenost.
Starši imajo po ustavi pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Odvzame ali omeji se jim lahko samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starši imajo tudi pravico zagotavljati versko in moralno vzgojo svojih otrok. Kot je že pred dvajsetimi leti v svoji knjigi Laična šola – pro et contra poudaril Z. Kodelja, državo k spoštovanju te pravice zavezuje tudi evropska konvencija o varstvu temeljnih pravic in svoboščin. V prvem protokolu k tej konvenciji (1952) je namreč določeno, da mora država pri izvrševanju katerekoli funkcije, ki jo prevzame v odnosu do vzgoje in izobraževanja, spoštovati pravico staršev, da zagotovijo takšno vzgojo, ki je v skladu z njihovimi lastnimi religioznimi in filozofskimi prepričanji.
Evropsko sodišče in Evropska komisija za človekove pravice sta z razsodbami o pritožbah staršev, da jim je kršena pravica do vzgoje otrok skladno z njihovimi prepričanji, izoblikovala splošne interpretacije tega določila: spoštovanje le-te od države ne zahteva, da bi se v javnih vrtcih in šolah morali izogniti obravnavi za nekatere starše spornih tem oziroma vsebin. Ko so se denimo na Danskem starši pritožili, ker je vlada uvedla obvezno izobraževanje o spolnosti v nižje razrede javne osnovne šole, je to razsodilo, da mora država le zagotoviti, da bo znanje posredovano na objektiven, kritičen in pluralističen način in bo v javni šoli odpravljeno vse, kar bi lahko vodilo v indoktrinacijo. To pomeni, da šola in učitelj učencem ne smeta vsiljevati in od njih zahtevati identifikacije s stališči, o katerih imajo ljudje različna prepričanja, pač pa morata takšne razlike jasno izraziti in omogočiti sobivanje in spoštovanje različnih pogledov.
Če sta ti zahtevi izpolnjeni, država z uvedbo, šola pa z obravnavo teh vsebin ne kršita pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnimi prepričanji. Zaradi tega ni prav nobenega razloga, da bi bili njihovi otroci med obravnavo zanje spornih učnih vsebin opravičeno odsotni od pouka. Država v javnih vrtcih in šolah ni dolžna zagotavljati specifičnih oblik vzgoje in izobraževanja, kot bi si jih želeli posamezni starši ali skupine staršev, omogočiti pa jim mora, da jih njihovi otroci lahko pridobijo v zasebnih vrtcih in šolah, pri čemer jih ni dolžna niti ustanavljati niti financirati.
Spoštovanje družinske pluralnosti
Vzgojno-izobraževalni proces se mora v javnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah torej izogniti indoktrinaciji otrok, ki bi bila lahko v nasprotju z vrednotami in prepričanji staršev, hkrati pa tudi starši z zahtevami po spoštovanju svojih partikularnih vrednot ne moremo določati vsebin, ki bodo predmet obravnave v teh ustanovah. Tako izbira učnih vsebin kot tudi didaktičnih strategij namreč sodi v strokovno avtonomijo strokovnih delavcev, pri čemer pa ti ne morejo mimo formalnega okvira, ki terja predstavitev in spoštovanje različnih pogledov.
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja strokovnim delavcem v Sloveniji nalaga strokovno avtonomno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v skladu z načelom objektivnosti, kritičnosti in pluralnosti. Z zakonom o šolski inšpekciji je tudi določeno, da se v primeru suma, da to načelo ni spoštovano, opravi dokaz z izvedencem za pedagoško področje. Zakonodaja torej omenjene tri kriterije postavlja kot normo za izvajanje pouka in nasploh vzgojno-izobraževalnega dela v javni šoli in vrtcu – in to že skoraj dvajset let.
Staršem torej ni kršena pravica do vzgoje otrok skladno z njihovim prepričanjem, če v javnih vrtcih in šolah obravnavajo različne oblike družin, niti denimo, če obravnavajo Sveto pismo, je pa pri tem za strokovne delavce obvezujoče, da so vsebine obravnavane skladno s predstavljenim načelom. Zavezani so torej k posredovanju znanja, katerega temelj so znanosti. Znanstvena spoznanja in znanstveno podprta argumentacija morajo izpolnjevati zahteve po splošnosti, objektivnosti, preverljivosti, veljavnosti, zanesljivosti, natančnosti in sistematičnosti, sledijo pa zakonom logičnega sklepanja in empiričnega preizkušanja. V vsem tem ima pojem objektivnosti svoje temeljno oprijemališče. Vednost, ki jo otrok tako usvaja, je temelj kritičnosti, ki, kot je opozoril M. Šimenc, pomeni tudi kritičnost do neresnic in diskriminacije. Pri obravnavi vsebin pa so strokovni delavci zavezani k pluralnosti, torej k predstavitvi različnih mnenj, kjer v družbi ni soglasja.
Kaj to pomeni za vzgojna ravnanja, povezana z obravnavo družine v javnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah?
Ustava in zakoni, pa tudi obvezujoči kurikularni dokumenti, ki so bili sprejeti leta pred sprejeto novelo zakona, strokovnim delavcem nalagajo ravnanja, ki nikogar od otrok (in njihovih družinskih članov) v življenju in delu vzgojno-izobraževalne ustanove zaradi osebnih okoliščin ne privilegirajo ali izključujejo. To velja tudi za ravnanja, ki zadevajo družino nasploh in tisto, iz katere prihaja posamezni otrok.
Tako denimo iz zakonov in Kurikula za vrtce (1999), ki je obvezna strokovna podlaga za izvajanje programov predšolske vzgoje, izhaja, da nihče, ki ga zadeva življenje in delo v vrtcu, ne sme biti izpostavljen zaradi družinskih značilnosti. Strokovni delavci morajo problematiki družine nameniti posebno pozornost in jo obravnavati z občutljivostjo, saj zadeva vsakega otroka izrazito neposredno in subjektivno. Že zato je pomembno, da javni vrtci v vsakdanjem življenju spoštujejo družinsko pluralnost, kot tako jo tudi dosledno enakovredno obravnavajo, in to brez poudarjanja posebnosti. To ne pomeni, da razlike prikrivamo ali jih namerno prezremo, pač pa, da jih ne hierarhiziramo in nismo izključevalni.
Vsebinska obravnava družine sodi v Kurikulu k področju dejavnosti, ki je v tem dokumentu poimenovano Družba. Splošni cilji tega področja med drugim zahtevajo ustvarjanje okoliščin, ki omogočajo »doživljanje vrtca kot okolja, v katerem so enake možnosti za vključevanje v dejavnosti in vsakdanje življenje, ne glede na spol, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost, kulturno poreklo, veroizpoved itn.«, »spoznavanje ožjega in širšega družbenega in kulturnega okolja ter spoznavanje medkulturnih in drugih razlik« in »spodbujanje občutljivosti za etično dimenzijo različnosti«. Kurikulum na tem področju določa tudi devetnajst operativnih ciljev, med katerimi je eksplicitno zapisano, da mora otrok spoznavati »različne oblike družine in družinske skupnosti«. To pomeni, da morajo v vrtcih obravnavati različne oblike življenjske skupnosti staršev in otrok: enostarševske, nuklearne, reorganizirane družine, razširjene, istospolne, rejniške, posvojiteljske družine in tako naprej.
Že doslej posvojitve otrok
Kurikulum navaja tudi primere dejavnosti, s katerimi je mogoče te cilje doseči. Že v prvem starostnem obdobju te vključujejo pogovor o družinskih članih in dogodkih doma, če otrok to želi, omogočajo seznanjanje z različnimi življenjskimi navadami in oblikami družinskega in družbenega življenja v različnih kulturah in družbenih skupinah, kar otroka seznanja z razlikami med ljudmi, omogočajo tudi menjavo spolno specifičnih vlog – na primer igranje različnih poklicev, opravljanje domačega dela – in podobno. V drugem starostnem obdobju se tem dejavnostim pridruži še pridobivanje kompleksnejših socialnih veščin, spoznavanje različnih oblik družinskih skupnosti, pogovor o predsodkih in stereotipih itd.
Kurikulum pri tem opredeljuje tudi vlogo odraslih oziroma strokovnih delavcev, ki morajo otrokom omogočiti, »da spoznavajo svoje omejitve in meje sprejemljivega vedenja, ki so utemeljene v načelu neomejevanja drugih« in da »sodelujejo pri ustvarjanju kulture sobivanja v razlikah in drugačnosti«. Poskrbeti morajo tudi za to, »da otroci doživljajo vrtec kot okolje, v katerem so možnosti za vključevanje v dejavnosti in vsakdanje življenje enake, ne glede na spol, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost, kulturno poreklo, veroizpoved in druge okoliščine, in prav tako tudi kot okolje, v katerem lahko oblikujejo varno spolno identiteto«. Odrasli morajo skrbeti za povezanost vrtca in otrokove družine ter poznati »kulturo otrok v svoji skupini« in spoštovati »usmerjenost družine«.
Kurikulum od strokovnih delavcev tudi nedvoumno zahteva, da ne smejo dopuščati »pripomb, nagovarjanja in dejanj, ki ljudi stereotipizirajo«. Jasno je tudi zapisano, »da se vrtec ne more izolirati od okolja, otrok in njihovega doživljajskega sveta, prav tako pa ne sme s svojimi dejavnostmi prenašati v vrtce tistih razlik, ki bi imele za posledico, da se otroci ne bi počutili enakopravno«. Odrasli morajo poskrbeti tudi za kotičke v igralnicah, ki so opremljeni »s knjigami, s pomočjo katerih se je mogoče seznanjati z razlikami med ljudmi, medkulturnimi razlikami in zgodovinskim spreminjanjem«.
Seveda pa morajo v javnih vrtcih in šolah otroci, učenci in dijaki spoznati, da zakon v Sloveniji opredeljuje družino kot »življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo« in je omenjena novela ZZZDR ne spreminja. V veljavi ostaja tudi člen, da »so pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do otrok enake ne glede na to, ali so otroci rojeni v zakonski zvezi ali izven nje«. Tudi v ustavi ostaja še naprej zapisano, da »država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke, mladino, ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere«.
Seveda pa to ne pomeni – a ni pomenilo niti pred sprejetjem zakonske novele, ki sploh ne posega v definicijo družine, pač pa zgolj zakonske zveze – da v Sloveniji varujemo materinstvo in očetovstvo le v eni obliki družine. Če bi bilo tako, bi morali družino opredeliti kot življenjsko skupnost matere, očeta in otrok, pa je nismo. To niti ne bi bilo mogoče, saj ljudje živijo v različnih oblikah življenjske skupnosti staršev in otrok, ki morajo zaradi koristi otrok uživati posebno varstvo. Hkrati definicije družine ni mogoče razumeti dobesedno, če bi jo, bi zakon diskriminiral vse življenjske skupnosti z enim otrokom ter enostarševske družine.
Skladno z načelom kritičnosti, objektivnosti in pluralnosti pa morajo strokovni delavci v vzgojno-izobraževalni ustanovi pojasniti, da je tudi do sprejetja novele ta zakon že dovoljeval istospolnemu partnerju posvojitev otroka svojega partnerja. Istospolnim parom je torej omogočena enostranska, ne pa skupna posvojitev. Objektivnost zahteva tudi seznanitev z dejstvom, da smo imeli v Sloveniji pred sprejetjem novele vsaj dva gejevska para z otrokom, ki so jima v državi posvojitve priznali skupno in enakovredno starševstvo, naše sodišče pa je ti odločbi potrdilo in s tem uveljavilo prihodnjo prakso. Uveljavitev sprejete novele zakona bi omogočila vsem istospolnim parom, da tudi v Sloveniji vstopijo v postopke posvojitve otrok, sam postopek pa se s tem ne bo spremenil: o posvojitvi strokovno odločajo delavci na centrih za socialno delo in pri tem v prvi vrsti upoštevajo otrokove koristi.
