Obiskovalec potopisnega predavanja ni mogel zadržati svojega navdušenja. Temperamentno je gestikuliral z rokami, možakarjevo sporočilo pa je tolmačka znakovnega jezika Kaja Zlatka Hötzl slišečemu občinstvu ubesedila takole: »Ne morem verjeti, kapo dol! Ne znam si niti zamisliti vseh vaših doživetij s potovanj. Sam grem težko že zdoma in hitro bežim nazaj.«
Andrej Vivod si nedvomno zasluži vse spoštovanje, pa ne zgolj od gluhih ljudi. Nasmejani Mariborčan, ki ne sliši od rojstva, je v minulih petnajstih letih napolnil že šest potnih listov. Prepotoval je namreč pet celin in 132 držav. »To je približno 51 odstotkov sveta,« je izračunal. In ta odstotek bo še poviševal. Pripravil je že svoje naslednje popotovanje: z avtomobilom bo prepotoval Severno Ameriko, nato bo iz New Yorka letel na Karibe.
Najslabši Rusija in Kitajska
»Žal je dosti gluhih, ki se ne premaknejo iz svojega doma, bodisi zato ker nimajo želje po tem ali pa ker imajo težave pri komuniciranju in si ne znajo organizirati potovanj,« ugotavlja gluhi pustolovec. »Mene ni strah pred neznanim. Zmeraj imam občutek, da se bom znašel, tudi če bi zabredel v kočljivo situacijo. Potovati ni težko, ko se enkrat navadiš na to.«
Seveda se na svojih popotovanjih neredko znajde v zagati. Marsikje informacije niso razumljivo označene in zapisane. V nekaterih državah so ljudje zelo nedostopni. V Rusiji so se ljudje izkazali kot zelo neprijazni, najslabše izkušnje pa je nabral na potovanju po Kitajski, kjer mu je komajda uspelo vzpostaviti komunikacijo z ljudmi. Kitajci so bili sicer prijazni in so mu zmeraj hoteli pomagati, pa mu kljub temu na kolodvoru ni uspelo izvedeti, kje naj kupi vozovnico in na kateri vlak mora sesti, da bi lahko nadaljeval pot. »Skoraj bi obupal, a se je potem vse srečno končalo, ker sem med potniki našel nekoga, ki je znal angleško in mi pomagal naprej,« se spominja.
Svojo popotniško žilico je odkril leta 1999, ko se je s prijateljico odpravil na dokaj klasično turistično popotovanje po Tajski. Tedaj je prvič letel z letalom. »Prej nisem potoval, ker nisem imel ne denarja ne izkušenj. Na Tajskem mi je bilo vse novo, tam sem tudi prvič doživel potovalno bolezen in sem štiri dni lahko pil samo čaj. Kljub temu je bilo to potovanje izjemno doživetje. Sklenil sem, da bo to postalo del mojega življenja,« se v preteklost ozira Vivod.
Jezikovnih ovir ne pozna
Potovalne načrte si zmeraj sestavi sam. Najbolj si želi odkrivati pokrajino in spoznavati domačine. In če so na poti tudi kakšne turistične znamenitosti, jih obvezno obišče. Ali je videl vseh sedem novih svetovnih čudes, je zanimalo enega izmed poslušalcev njegovega potopisnega predavanja. »Sem,« je odvrnil. »Obiskal sem jih šest: indijsko palačo Tadž Mahal, ruševine inkovskega templja Machu Picchu v Peruju, majsko mesto Chichen Itza v Mehiki, kip Jezusa Kristusa nad Riom de Janeirom v Braziliji, staro mesto Petra v Jordaniji in Kitajski zid.«
Na daljše poti se praviloma odpravi sam in v lastni organizaciji. Občasno se za kakšno krajše potovanje dogovori z gluhimi prijatelji z Madžarskega, iz Avstrije in Nemčije, ki so tudi navdušeni popotniki. »Gluhi smo zelo povezani prek medmrežja, obenem nas povezuje tudi znakovni jezik, zaradi katerega nimamo jezikovnih ovir,« nam razloži.
Odlično znanje znakovnega jezika je prednost gluhega popotnika, saj se lahko s pomočjo univerzalno prepoznavnih kretenj in znakov sporazumeva skoraj z vsakim, ki si za pogovor vzame nekaj časa in dobre volje. »Ko sem prespal v nekem dubajskem hostlu, so me takoj usmerili v bližnjo stavbo. Tam je bilo namreč njihovo društvo gluhih. Seveda so bili v njem samo moški,« razloži in se na široko nasmeji. Vivodov nasmešek je nalezljiv in zato si ni težko predstavljati, da je Slovenec v hipu simpatičen tujcem, ki jih srečuje na poti. Pozitivni duh odpira marsikatera vrata. Tistim, ki mu želijo slediti in odkrivati svet, priporoča, da naj se za prevoz dogovarjajo na kraju samem, ne pa da letalske vozovnice kupujejo že doma prek agencij, ker je to veliko dražje.
Za Antarktiko ni imel denarja
Doslej je potoval po Severni in Južni Ameriki, Evropi, Afriki, Aziji in Avstraliji. Malo mu je manjkalo, pa bi mu uspelo stopiti tudi na Antarktiko. Tja je nameraval potovati z juga Argentine. Vendar so ga tam soočili z dejstvom, da bi ga prevoz na ledeno celino stal dobrih 2000 ameriških dolarjev, kar je bilo preveč za njegov proračun. »Več ur sem se pogajal za ceno, pa mi je ni uspelo zbiti,« je razočaran.
Gluhota ga ovira predvsem, kadar mora na veleposlaništvih urejati vstopne vizume. »Pisna komunikacija je dolgotrajna, dosti lažje je tistim, ki lahko pokličejo na ambasado in preverijo zadeve. Če se mi tukaj zaplete, prosim tolmačko, da v mojem imenu pokliče in preveri informacije,« razloži.
Se je zaradi tega, ker ne sliši, kdaj počutil diskriminiranega? »Seveda sem nekajkrat doživel, da se je kdo obrnil proč, ko sem ga prosil za pomoč,« odgovori. »Ampak to ni nič takega, saj se to dogaja tudi ljudem, ki govorijo in slišijo. Tega, da sem popolnoma gluh, ne dojemam kot invalidnost, ker je nevidna in tega ljudje ne opazijo takoj. Včasih je kak policist in carinik pritekel za menoj, me zagrabil in jezno zahteval, da se mu identificiram. Ko je ugotovil, da sem gluh, se je pomiril, saj je razumel, da ga nisem slišal, ko je kričal name in ga jaz nisem opazil.«
Domače juhe se vedno razveseli
Sicer pa so njegove izkušnje podobne »običajnim« svetovnim popotnikom. V Kambodži je, denimo, skoraj ostal brez potnega lista, saj mu ga obmejni policisti niso vrnili, in ga je nato dobesedno izmaknil z razmetane pisarniške mize. V Argentini so mu ukradli nahrbtnik, v Salvadorju so ga okradli v hotelski sobi, na sloviti Copacabani v Riu de Janeiru pa je bil priča, kako so ustrelili nekega človeka. V Indiji je bil pozoren, da je pil samo originalno ustekleničeno vodo, in se čudil domačinom, kako so se brezbrižno umivali v grozljivo onesnaženem Gangesu, v neposredni bližini pa je skupina žalujočih zažgala pokojnika, nato so reveži v pepelu brskali za zlatnino.
Najraje pa Vivod potuje v območju ekvatorja, saj tam ne potrebuje veliko prtljage, pa še ljudje, pokrajina in hrana so mu v Aziji in na Pacifiku najbolj pri srcu. »Se pa zmeraj, ko pridem domov, najbolj veselim domače goveje juhe,« prizna. Ali tudi veliko potuje po svoji domovini? »Slovenija je čudovita dežela,« diplomatsko odgovori, »vendar bom tukaj vse življenje in jo bom lahko do podrobnosti spoznal. Dokler imam še priložnost, čas in denar, pa bi rad odkrival nepoznano.«
