Horvat tudi gledalcev ne pusti v udobnih položajih avditorija. Po začetnem prizoru, ki nas neposredno postavi pred situacijo, ko je zabave konec, pospravljanje ostankov prepitega pričakovanja pa pospremljeno z redkobesednim, tudi repetitivnim sprejemanjem drugačnega izida, in po živahnem skupnem plesu (z Župnikom v svojih vrstah), ki poteka na čedalje bolj zoženi, omejeni površini, smo namreč pozvani, da se presedemo na tribuno in tako nadaljnji potek spremljamo z drugačnega položaja. Da bomo deležni razkritja na nasprotni, zrcalni strani, je seveda mogoče pričakovati; pa vendar zaključni pogled ponudi poantirano podobo avditorija, h kateremu se z znova pridobljenim mladostnim zanosom obrne Jerman. Kajti tokratni Jerman v zreli različici, ki s preizpraševanjem možnosti spremembe pokaže tudi dvom o njej, mora šele priti do stanja, ko lahko izpelje svoj govor.
Srečanje z mladim Jermanom je srečanje s preteklostjo: scenografija Jürgena Kirnerja in kostumografija Belinde Radulović prvotno sliko razprto prikazanega sedanjika, v kateri tudi Župnik nastopi brez prepoznavnih atributov, v podajanju Jermanove priprave na boj preoblikuje s premestitvijo na ravni časovne in prostorske umeščenosti. Mladega Jermana (Romeo Grebenšek) Polič spremlja z obrobja, a je kljub temu položaju osrednji akter, saj dogajanje tako rekoč vznika iz njegovega spomina in je vseskozi deležno odziva, četudi se ta morda manifestira zgolj v nemih telesnih komentarjih. Spremljanje je hoja po poti, ki distanco, do katere privede občutenje nemoči, preobraža v dejavno držo.
Zaključek nove verzije Hlapcev tako Jermanov lik pripelje pred drugačno soočenje, pred prazen avditorij; le čistilka je tam, da bi opravila svoje delo. A to je obenem soočenje za občinstvo, gledalce, ki smo bili predhodno na oder, k Jermanu pozvani, da bi tudi sami preizprašali (sodobno) stanje brez rešitve. In medtem ko novi Jerman zdaj praznemu avditoriju govori, da nismo hlapci, novi (nasmejani) Župnik (Jure Kopušar) ob nastopu mirno dopušča izražanje drugačnega pogleda. Hlapci v Horvatovi režiji tako opravijo konkreten odmik od Cankarja, da bi ga prebrali znotraj razlik, ki jih je z dramo vzpostavil sodobni čas. Če se zdi, da imajo določene izpeljave močnejši učinek od drugih, denimo ples na manevrsko zreduciranem podiju v primerjavi s točko, ki porogljivo razbija podobo cankarjanske matere, pa celota uspeva združevati različne segmente in posredovati tako družbena kot tudi gledališka preizpraševanja.
