Pomlad je tukaj in zunaj je vedno več pešcev, predvsem pa kolesarjev. O tem, da so kolesarske steze urejene, kot so, ne bi razpredali, kajti nekaj lahko opazuješ, pa čeprav le hitiš z enega sestanka na drugega. Kolesarji so absolutni šerifi tega mesta. Žal.
Ker se ekološko pomikajo skozi promet, imajo očitno več pravic kot na smrt preplašeni in od radarjev ustrahovani in stigmatizirani vozniki avtomobilov. Ti se panično držijo omejitev hitrosti in upoštevajo prepovedi ter redno kupujejo parkirne listke. No, ko se potem taki preplašenci zapeljejo kam s tega območja somraka, imenovanega Ljubljana, parkirajo, kjer se jim zdi, kajti kar je prepovedano v metropoli, je očitno dovoljeno v provinci. Na drugi strani pa absolutni lastniki mestnih ulic – kolesarji. Rdeča luč? To je samo priporočilo, predvsem pa obveza le za voznike avtomobilov, saj svoje naredijo mestni redarji. Za kolesarje to ne velja. Pustiti kolo kjer koli sredi pločnika? Enako. Peljati se med pešci, besno zvoniti in po možnosti izpustiti kakšno sočno kletvico – to je tudi nekaj vsakdanjega. Ker na njih, bogove na dveh kolesih, drugi ne pazijo. Pa bi morali, kajti oni so kolesarji. In se tega še kako držijo, ko oddrvijo v provinco.
In po tem, ko bo mestna oblast ugotovila, da lahko zasluži kaj tudi na račun kolesarjev in njihovega obnašanja, bo šele vik in krik. Zatiranje najšibkejših udeležencev v prometu. O ja, ko bi se le začelo, da bi mogoče lahko pešci za odtenek varneje hodili po ulicah in pločnikih tega mesteca, menda najlepšega na svetu.
