Vedno sva bili ista oseba! Zola Jesus je samo umetniško ime, a glasba, ki jo ustvarjam, izhaja povsem iz mene. Zola Jesus torej ni poseben lik ali identiteta.
Kako pa ste izbrali svoj umetniški priimek? Da ste si zanj izposodili ime pri Jezusu Kristusu, je že samo po sebi dovolj zanimivo, če ne celo provokativno in drzno.Odrasla sem v zelo krščanskem okolišu, v severnem Wisconsinu, kjer so ljudje zelo konservativni in tradicionalni. Ime Zola Jesus sem privzela, ker sem hotela predstaviti svoje lastno mnenje o Jezusu. Ne verjamem v boga, kaj šele v Jezusa Kristusa, me pa religija zelo fascinira, pritegne me tudi, da lahko neko ime toliko pomeni tako velikemu številu ljudi. Precej sem brala Zolaja in v njegovih delih našla diametralno nasprotje z Jezusovo zapuščino.
V enem od intervjujev ste o Bibliji menili, da so to le zgodbe, ki so jih napisali običajni ljudje; te zgodbe nas učijo o življenju in tem, kako skrbeti za druge, naivno pa bi bilo, če bi jih vzeli dobesedno. Ste imeli zaradi svojih izjav kdaj težave s cerkvenimi organizacijami – tudi ko ste denimo javno izjavili, da ste ateistka?Nič posebno spornega, kaj šele novega se mi ne zdi, če leta 2015 drugače gledamo na Biblijo kot pred stoletji. Sicer pa se me ni lotila nobena cerkev.
Koliko ste v stiku s svojimi slovanskimi koreninami?Zelo. Pravzaprav sem deloma Slovenka. Zato se tudi že zelo veselim svojega prihoda v Ljubljano in nadaljnjega raziskovanja slovenske kulture.
Je res, da ste odrasli pravzaprav izolirani od drugih otrok, na ogromnem posestvu z gozdovi?Res je. Druge otroke sem poznala iz šole in imeli smo nekaj sosedov v bližini, sicer pa je moja družina živela sredi več sto kilometrov širokih gozdov.
In vaš oče je lovec. Imate v sebi še vedno duh boja za preživetje ali ste se uspešno prelevili v bolj urbano dekle?Mislim, da se tega duha, o katerem me sprašujete, ne da kar tako odgnati. Oba moja starša sta lovca, mama se ukvarja tudi z vrtičkarstvom in izdeluje oblačila, moj oče pa je našo hišo zgradil iz domala ničesar, kar velja tudi za vse v njeni notranjosti. Sestavlja celo svoje avtomobile! A še vedno smo sodobna družina. Če nekaj hočeš, ti tega ni treba kupiti, temveč se moraš naučiti, kako to narediti sam.
Vaša glasba je bila označena že na marsikateri način in vsakokrat vas skušajo pospraviti v drug predalček. Koga pa bi sami, če bi morali izbrati, navedli kot svoj največji glasbeni vpliv? Kakšno glasbo ste poslušali, ko ste odraščali?Nikoli nisem hotela zveneti kot kdor koli drug in še danes nočem. Glasbo ustvarjam že vse življenje – ustvarjala sem jo tudi takrat, ko sploh še nisem vedela, da drugi glasbeniki obstajajo. Zato bi težko odgovorila na vaše vprašanje.
Nekoč ste izjavili, da ste Dostojevskega in Nietzscheja prebrali, preden bi ju morali. Ste s tem hoteli povedati, da ste ju že prekmalu razumeli ali da sta, ko ste ju prebrali, na vas naredila vtis, čeprav ju še niste povsem dobro razumeli?S to izjavo sem mislila, da se včasih sprašujem, ali me je branje tovrstnih knjig, ko sem bila še mlada, naredilo bolj cinično, bolj pesimistično – ali je vse to že v moji naravi. Sicer pa sem se, ko sem to izjavila, pravzaprav šalila, zato te trditve ni jemati preveč resno.
Vas še zanima filozofija? Ste prebrali tudi kaj od slovenskega filozofa Slavoja Žižka?Žižek mi je všeč, ima veliko zanimivih idej. Seveda me še vedno zanima filozofija. Je kot nekakšna zajčja luknja – ko iščeš odgovore, med procesom iskanja najdeš le še več vprašanj.
Oktobra lani ste izdali svoj peti album z naslovom Taiga, ki je pravzaprav ruska beseda za ogromno območje redkega iglastega gozda. Kakšna zgodba stoji za naslovom in kako je ta povezan z glasbo na albumu?Taiga predstavlja številne generacije moje družine, razsejane od Rusije do severnega Wisconsina; gozdovi tajge nas povezujejo. V osnovi me naslov spominja na avtonomnost in svobodo neciviliziranega sveta. O tem sem veliko razmišljala, ko sem pisala ta zadnji album, in zdelo se mi je, da koncept tajge dobro povezuje pesmi na njem.
Boste prav temu albumu posvetili največji del koncerta v Ljubljani?Da. Zelo sem vznemirjena, ko lahko na odru igram nove pesmi. Zdaj me spremlja nov bend, ki še ni igral z mano, ko sem bila nazadnje v Ljubljani. In v njem so najboljši glasbeniki, s katerimi sem do zdaj sodelovala.
Kakšne pa imate spomine na svoj zadnji tukajšnji koncert?Moram biti iskrena in priznati, da sem bila ob zadnjem nastopu v Ljubljani zelo bolna. Vendar koncerta nisem želela odpovedati, zato sem šla vseeno na oder, čeprav sem bila brez glasu in sem komaj pela. To je bil zame eden najtežjih nastopov. Zato komaj čakam, da se vrnem v Slovenijo in občinstvu ponudim nastop, kakršnega si zaslužijo. Obljubim, da bom zdrava in da se bom dodatno potrudila ter se tako odkupila za prejšnjikrat.
