Pri dobrih praksah je treba biti dosleden. Ni izgovora, da ne bi imeli velikih slikovnih opozoril na škatlicah cigaret in puste embalaže. Prav tako ni izgovora, da ne bi strogo nadzorovali prepovedi prodaje cigaret mladoletnikom. Prodajalci se na kazni ne bodo ozirali, saj so te redke in nizke, zato jim je treba zagroziti s prepovedjo poslovanja, če se kršitve pri njih ponavljajo. Poleg že znanih pristopov, ki imajo svoje meje, pa se je treba ozirati tudi po novih. Eden od njih je na primer generacija brez tobaka. Osredotočili bi se na rojene po nekem letu, za katere nočemo, da bi sploh kdaj začeli kaditi. Sam bi stavil tudi na obvezno zniževanje nikotina v cigaretah do ravni, ko ta ne zasvaja več. Te ideje se morda zdijo komu nore, a ne tako davno je bila nora ideja tudi prepoved kajenja v zaprtih prostorih lokalov, prepoved oglaševanja cigaret ali tožba zoper tobačno industrijo.
Raziskave, ki so kajenje povezale s pljučnim rakom in srčno-žilnimi obolenji, so bile objavljene že na začetku petdesetih let 20. stoletja. Zakaj so države tobačno industrijo tako dolgo puščale pri miru?Eden od razlogov je bilo slabo razumevanje zasvojenosti. V zdravstvu so predvidevali, da bodo ljudje ob jasnih dokazih o škodljivosti kajenja preprosto prenehali kaditi. Po objavi prvih poročil o posledicah kajenja, ki so zajela številne raziskave in dokaze, je res ogromno ljudi nehalo kaditi. A v pol leta so skoraj vsi klonili. Kljub temu so njihovi zdravniki zgolj godrnjali, da so si pacienti sami krivi, če kljub dobrim nasvetom ravnajo trapasto. S tem so pomagali tobačni industriji, ki je še v devetdesetih letih dvajsetega stoletja zanikala dokaze o škodljivosti kajenja. Direktorji teh družb so prisegali, da ne verjamejo v zasvojitev in povezavo s pljučnim rakom, ob tem pa so bili tesno povezani s politiki.
V zadnjem desetletju so države po vsem svetu vendarle začele zaostrovati zakonodajo, vsaj v ZDA pa je morala industrija plačati tudi visoke odškodnine. Kaj je prispevalo k preobratu?V javnost so vse bolj curljali dokumenti, ki so dokazali, da je tobačna industrija brezsramno lagala in da se je že zdavnaj zavedala škodljivosti kajenja. Prej se je lahko politika, ki je od industrije dobivala denar, sklicevala na različne poglede na učinke kajenja oziroma lažno kontroverznost te teme.
Industrija sladkih pijač in nezdrave predelane hrane utrjuje svoj položaj s podobnimi zavajanji. Zakaj se je vseeno drži boljši sloves?Interes vsake industrije je maksimiziranje dobičkov. Če gre za zdravo hrano, na primer pridelovalce cvetače ali jabolk, si zaradi spodbujanja večje porabe ne gre beliti glave. Pri tobaku je nasprotno večja poraba avtomatično v škodo javnega zdravja. Večji del prehranske industrije je nekje med tema skrajnostma, so pa tobaku precej podobne sladke pijače. Od njih ni nobene koristi, hkrati pa raziskave kažejo, da že same po sebi slabo vplivajo na zdravje. Glede na naraščajoči delež debelosti bi bilo treba to področje regulirati. Številne zdravstvene težave, ki jih prinaša debelost, namreč slabšajo kakovost posameznikovega življenja, za državo pa pomenijo pogostejše bolniške in nižjo produktivnost. Zvišanje davkov na sladke pijače in posledične podražitve bi pomenili, da jih bo velik del ljudi pil redkeje.
V Sloveniji so vlade predloge davka na sladke pijače ob razburjanju proizvajalcev vedno znova umaknile, nazadnje konec lanskega leta.Politiki imajo lahko tudi v tem primeru zelo prijateljske odnose z lobisti industrije. Soočiti bi jih bilo treba s posledicami njihovih odločitev, zlasti ko gre za otroke. Čez dve desetletji bodo ti upravičeno očitali, da so bile informacije o škodljivosti sladkih pijač že zdavnaj na voljo, pa ni nihče ukrepal. Industrija politiko in javnost seveda prepričuje, da bi davek na sladke pijače škodil gospodarstvu. A ljudje denarja, ki bi ga sicer porabili za te izdelke, ne bodo zakopali. Porabili ga bodo za kaj drugega. Glede na to, da v Sloveniji ne gojite sladkornega trsa, bi se s tem povečala verjetnost, da bo denar porabljen za resnično slovenski pridelek ali izdelek. V vaši državi morda nekatera podjetja res polnijo steklenice sladkih pijač, a pri tem kot ključno sestavino uporabljajo uvoženi sladkor. Če gre za velike proizvajalce, pa gredo dobički tako in tako čez mejo.
Kaj bi svetovali zdravnikom in drugim strokovnjakom, ki so vlado doslej zaman opozarjali, da ozaveščanje potrošnikov pri sladkih pijačah ne zadošča?Predvsem ne bi smeli pristati na signale, da se ne da storiti nič. Zakonodajalcem je treba jasno in pogosto sporočati, da bodo otroci ob sedanjih trendih množično obolevali za sladkorno boleznijo in imeli krajšo življenjsko dobo od svojih staršev. Si politiki upajo tem otrokom reči, da so bili premalo odgovorni, zato naj nosijo posledice? Tudi zvračanje odgovornosti na starše je nepravično. Prav nobenega dokaza ni, da so kaj manj odgovorni, moralni in ljubeči od staršev pred desetletji.
Ko se vprašamo, kaj se je v resnici spremenilo, pridemo do vse močnejšega trženja sladkih pijač in njihove dostopnosti na vsakem koraku. Človeška narava je približno enaka kot v času, ko je bilo debelosti bistveno manj, zato se je treba usmeriti v regulacijo trga. Zgolj objavljanje informacij o škodljivosti nekega izdelka, naj gre za cigarete ali sladke pijače, ne bo nikoli kos industriji, prav tako ne spodbujanje zdravega načina življenja. Dokazi o škodljivosti izdelkov ciljajo na našo racionalnost, naše odločitve pa so le redko povsem racionalne. Oglaševanje cilja na našo podzavest.
Pri velikem delu javnosti regulacija vzbuja nezadovoljstvo zaradi poseganja v posameznikovo svobodo. Ali ni nevarnosti, da bi šlo omejevanje nezdravih navad prebivalcev predaleč?Če ne bo kot varuška delovala država, ki mora zastopati interese prebivalcev, bodo to počeli oglaševalci in industrija. Ti zastopajo interese delničarjev, iz izdelka pa želijo iztisniti čim več denarja. Če bodo ljudje jedli in pili tisto, kar godi njihovim brbončicam, a jih dela vse bolj bolne, bodo proizvajalci teh izdelkov zadovoljni. Naše zdravje ni njihova odgovornost, zato je vredno premisliti, komu je bolje zaupati. Če država zvišuje davke na sladke pijače ali cigarete, teh izdelkov ni prepovedala, ampak zgolj zmanjšuje njihovo privlačnost. Zato ne moremo govoriti o sporni prohibiciji. Precej bolj sporne so naveze med državo in industrijo izdelkov, ki škodijo prebivalcem.
Tudi pri zadnjih izbruhih ošpic v Evropi in ZDA se je pokazalo, da ima prelaganje celotne odgovornosti na posameznika svoje omejitve. Slovenija je med redkimi državami z obveznim cepljenjem, a se mu naraščajoči delež staršev upira, v večini držav pa je cepljenje prostovoljno. Katera rešitev je po vašem primernejša?Če nekdo tepe svojega otroka, mu ga lahko oblasti odvzamejo, četudi trdi, da ga le po svoje vzgaja. Dovoljen je širok spekter vzgoje, vseeno pa imajo pravice staršev svoje meje. Tako kot gre čez mejo pretepanje, gre tudi odklanjanje cepljenja. Poleg tega ne gre le za zaščito enega otroka, ampak številnih otrok in odraslih, ki iz raznih utemeljenih razlogov ne morejo dobiti te zaščite.
Izogibanje cepljenju je rezultat širjenja lažne znanosti in govoric na internetu. Vlade bi morale upoštevati, kaj je dobra znanost, kaj pa natolcevanje brez osnove. Če o nečem v stroki obstaja konsenz, je treba temu slediti. Imeti svoje mnenje seveda ne more biti nezakonito, bi pa takšno moralo biti vsiljevanje neutemeljenega mnenja. Vrhovno sodišče v ZDA je že pred več kot stoletjem ocenilo, da obvezno cepljenje ščiti prebivalstvo. Tudi danes bi morala zakonodaja in vladna politika odsevati ugotovitve znanosti, naj gre za cigarete, prehransko industrijo ali ošpice.
