Opus arhitekta in urbanista dr. Maksa Fabianija (1865–1962) je veličasten – in to predvsem zaradi »obsežnosti in celovitosti«, kot je prepričan arhitekt Janez Koželj, ki je ob Andreju Hrauskyju soavtor monografije Maks Fabiani: Dunaj, Ljubljana, Trst. Ekspert ponudi nekaj primerov za Fabianijevo inovativno žilico: »V samem središču Dunaja je zgradil poleg drugih dve funkcionalno zahtevni stavbi, ki sta bili takrat tako po svoji zasnovi kot tehnični opremi in oblikovanju pred svojim časom. Predstavljali sta tipološko in slogovno novost. Tudi Narodni dom v Trstu je sodil med najbolj kompleksne in tehnološko napredne javne stavbe v tedanji Evropi. Prav tako veljajo urbanistični načrti obnove 92 v vojni porušenih naselij na Goriškem, na Krasu, v Vipavski in v Soški dolini, ki jih je Fabiani z maloštevilno ekipo sodelavcev izdelal in izvedel med letoma 1917 in 1922, za edinstven dosežek v sodobni urbanistični praksi.«
Poleg omenjenih projektov je Fabianiju sloves prinesel popotresni regulacijski načrt Ljubljane, v prestolnici pa je ustvaril še dekliški licej Mladika, Jakopičev paviljon ali Slovenski trg (danes Miklošičev park) in sodeloval celo pri postavitvi Prešernovega spomenika. Dunajčane je očaral predvsem kot arhitekt palač Urania in Artaria, v Trstu se je med drugim podpisal pod hišo Bartoli in palačo Stabile, v Štanjelu pa zasnoval eno najprivlačnejših turističnih točk – vilo Ferrari in njej pripadajoči vrt.
Iz šole k slavnemu mentorju
Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 v Kobdilju na Krasu kot dvanajsti od štirinajstih otrok veleposestnika Antona Fabianija in tržaške plemkinje Charlotte von Kofler. Družina je imela enega redkih zanesljivih izvirov na tem delu Krasa, zaradi česar se je preživljala s prodajo vode, dobiček pa med drugim vlagala v gojenje avtohtone vinske trte pikolit.
Maks je osnovno šolo obiskoval kar v domači hiši, realko nato v Ljubljani, po maturi pa je začel študirati arhitekturo na Tehnični visoki šoli na Dunaju. Študij je končal leta 1892, kmalu za tem je dobil najvišjo štipendijo v Avstro-Ogrski, imenovano po Carlu de Ghegi, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta potoval, kar naj bi predstavljalo pomemben vir vsega njegovega znanja. Dobitnike državnih štipendij je pod svoje okrilje jemal slavni arhitekt in urbanist Otto Wagner, ki mu je Fabiani pomagal pisati znamenito delo Moderna arhitektura in mu asistiral pri poučevanju na dunajski Akademiji likovnih umetnosti, kjer je spoznal Jožeta Plečnika, s katerim sta imela zapleten odnos. Kljub temu je Fabianijevo delo imelo velik vpliv na Plečnika, ki je tudi pri obnovi Ljubljane sledil marsikateri zamisli starejšega kolega.
»Njun prispevek k srednjeevropski arhitekturi se dopolnjuje, tako kot je bila tudi njuna življenjska pot povezana in v mnogočem sorodna. Oba sta gojila svojstven arhitekturni jezik, oba sta si pridobila mednarodni ugled z znamenitimi stvaritvami na Dunaju, v Pragi in Trstu, oba sta značilno zaznamovala sodobno Ljubljano,« stične točke med dvema najpomembnejšima slovenskima arhitektoma najde Janez Koželj. Po dveh letih dela pri Wagnerju je Fabiani leta 1896 na Dunaju odprl lasten atelje in se odrekel modernemu nazoru, ki ga je zagovarjal njegov mentor, ter se obrnil k uporabi zgodovinskih slogov, vendar s svobodno interpretacijo. A prvi korak do samostojne poti je naredil že leto prej, ko je po potresu v Ljubljani izdelal svoj predlog in podal navodila za preureditev mesta, ki veljajo za prvo urbanistično besedilo v slovenščini.
Prvi doktor med arhitekti
Prelom v Fabianijevi karieri se je zgodil leta 1902, ko je od dunajske Tehnike prejel prvi doktorski naziv, podeljen arhitektu v Avstro-Ogrski. Prislužil si ga je za urbanistične načrte Ljubljane in Bielskega v Šleziji. Ta naziv mu je prinesel titulo prvega urbanista monarhije in kmalu za tem še imenovanje za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je tako dosegel ustvarjalni vrhunec, kajti zadolžen je bil za številne prestižne projekte. Vendar je po bleščečih letih, v katerih je dobil več pomembnih odlikovanj, njegova slava ob začetku prve svetovne vojne usihala. Po atentatu na Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914 so Fabianija za kratek čas celo zaprli, saj je preroško svaril prestolonaslednika pred obiskom v Bosni.
Decembra 1917 se je preselil v Gorico, da bi prevzel obnovo Goriške, Krasa in Posočja, uničenih vzdolž soške fronte, kar je videl kot svoje življenjsko poslanstvo, zaradi česar ga niti imenovanje za rednega profesorja in predstojnika Katedre za arhitekturo na Tehnični visoki šoli ni zadržalo na Dunaju. Toda iz Urada za obnovo Gorice in Gradišča so Fabianija italijanski uradniki po nekaj letih odpustili z očitki, da prezira njihovo kulturo. Zaradi zahtevnosti prenove in pomanjkanja strokovnjakov so ga sicer kmalu spet zaposlili, a pod načrti ni bilo njegovega imena, saj je spomeniška služba v Trstu zavračala vse načrte z njegovim podpisom. Kljub vsemu je do konca pripeljal projekt obnove Posočja, ključna pa je bila tudi njegova vloga pri urbanističnem urejanju Gorice po prvi svetovni vojni.
Po različnih službah v Gorici je leta 1935 postal župan Štanjela in to funkcijo opravljal deset let. Andrej Hrausky in Janez Koželj v svoji knjigi predvidevata, da se je za to potezo odločil zaradi dobrih stikov s fašistično oblastjo v Rimu, kar mu je omogočalo nadaljnje načrtovanje in gradnjo, predvsem velikopotezno obnovo celotnega Štanjela in tamkajšnjega gradu, v katerem je uredil tudi župansko pisarno, otroški vrtec, osnovno šolo, kinodvorano in ambulanto. Ker fašizma ni povsem zavračal, so ga partizani po drugi svetovni vojni obsodili izdajstva in kolaboracije z Italijani in Nemci, a nekaj let pozneje obtožbo preklicali. To ga ni odvrnilo, da se po vojni ne bi ponovno lotil prenove Štanjela in Kobdilja, ki sta bila uničena med spopadi. Takrat je arhitekt tudi sam izgubil večino svojega imetja, vključno z velikim delom arhiva.
Ustvarjalec renesančnega tipa
Fabiani ni bil le arhitekt in urbanist, temveč, kakor ga imenujeta Hrausky in Koželj, »univerzalen ustvarjalec renesančnega tipa«, saj je tudi pisal, slikal, izumljal in razmišljal o velikih projektih. Sanjal je o vodni povezavi med Jadranom in Donavo, Ljubljano je želel ponovno preobraziti v pomembno rečno pristanišče, izumil pa je denimo napravo za zmanjšanje napora pri vzponih v gore, način dovajanja gorskega zraka v mesto Milano ali kolo brez krmila in pogonske verige.
Veliki ustvarjalec, ki je ob številnih drugih nagradah in priznanjih leta 1952 od Tehnične univerze na Dunaju prejel še zlati doktorat, je bil tudi v visoki starosti precej dejaven, od tega sveta pa se je poslovil 12. avgusta 1962, star častitljivih 97 let. Po njegovi smrti so poimenovali številne ulice v Gorici, Ljubljani in na Dunaju, njegova vsakodnevna pot iz Kobdilja v županske prostore v štanjelskem gradu pa je urejena kot Fabianijeva pot, čeprav je več desetletij po smrti v domačem okolju ostal zamolčan in pozabljen ter v primerjavi s Plečnikom razmeroma slabo poznan.
Da se Slovenci premalo zavedamo njegovega pomena, meni tudi Koželj. »Fabianijevo delo v naši zavesti ni niti dovolj poznano niti cenjeno. Zaradi še vedno prisotnih nacionalnih in ideoloških delitev velja Fabiani kljub svojemu multikulturnemu prepričanju za režimskega arhitekta tako v avstro-ogrski monarhiji kot fašistični Italiji.«
Mozaik dogodkov in znamka
Obeležitev 150-letnice njegovega rojstva, ki se je že začela pod naslovom Fabianijevo leto 2015, ima tako namen predvsem seznaniti širšo javnost o obsegu, pomenu in vplivu njegovega dela, so sporočili iz Ustanove Maks Fabiani, pobudnice projekta, ki je zastavljen kot mozaik dogodkov z različnimi izvajalci. Predsednica omenjene ustanove Nataša Kolenc pojasnjuje, da so »hrbtenica dogajanja trije vsebinski sklopi, ki pokrivajo bistvene teme Fabianijevega življenja in dela«. Prvi sklop z naslovom Murva Fabianijevih, ki bo realiziran na Krasu, in sicer v Štanjelu in Kobdilju, pojasnjuje arhitektov multietnični izvor ter povzema vzdušje Krasa v drugi polovici 19. stoletja. Ljubljanski Magistrat bo med 24. marcem in septembrom gostil osrednjo pregledno razstavo Maks Fabiani, arhitekt monarhije, ki bo pozicionirala Fabianija kot enega pomembnih evropskih arhitektov njegovega obdobja, pozneje pa bo gostovala še na Dunaju in v Rimu. V Novi Gorici in Gorici bo v okviru sklopa Od velikosti k veličini jeseni postavljena dvodelna razstava na prostem na temo Fabianijevega dela na Goriškem.
Seveda bo praznovanje nadgradilo še številno drugo raznovrstno dogajanje na različnih koncih Slovenije ter ponekod v Italiji in Avstriji. Ob tej priložnosti je Pošta Slovenije velikemu arhitektu posvetila tudi priložnostno znamko, na kateri pa je poleg Fabianijevega portreta upodobljen del kompleksa Mladika, ki ga je zasnoval Ciril Metod Koch. Kot so na Pošti Slovenije pred časom pojasnili za naš časopis, »ne gre za napako, temveč najučinkovitejšo rešitev med idejami, prispelimi na natečaj«.
