Na kongresu so lahko govorili le izbranci, drugi delegati pa so bili zgolj glasovalni stroj. Razprava ni bila mogoča: niti ob predstavitvi dosedanjega dela strankinih organov, ministrov in poslanske skupine, niti ob predlogu novega imena, niti o spremembah statuta... Sobotno kongresno dogajanje je bilo predstava za javnost, na kateri je morala demokratičnost kloniti pod željo vodilnih predstavnikov SMC, da bi se stranka pokazala kot povsem enotna, sami pa kot izjemno uspešni. Celo klavrn rezultat lokalnih volitev so na primer ocenili kot velik dosežek.
V vrhu SMC odsotnost možnosti razprave pojasnjujejo z navedbami, da je bil dogodek namenjen seznanitvi navzočih z dosedanjimi rezultati, pa da so delegati o vseh vprašanjih že lahko govorili na sejah drugih organov stranke... Toda namen kongresa je, da zbrani razčistijo, kaj se je v strankinih vrstah dogajalo, in dorečejo usmeritve za naprej. Celo na kongresih strank, ki so vodene izrazito avtoritarno, kot je na primer SDS, delegati praviloma dobijo besedo. Seveda je vnaprej jasno, da bodo predvsem poveličevali svojega predsednika in kritizirali njegove nasprotnike, a včasih se vendarle pojavi tudi kakšen kritičen Ivo Hvalica...
V nastopih na sobotnem kongresu tudi ni bilo mogoče slišati imena v petek odstopljene ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar. Razlog za njen odhod pa je pomembno zaznamoval obkongresne neformalne pogovore. Še bistveno bolj bi jih, če Setnikar-Cankarjeva ne bi že pospravljala ministrske mize. Zato je njeno hitro odločitev oziroma Cerarjevo takojšnjo pritrditev mogoče pripisati tudi bližini osrednjega strankinega dogodka.
Naši sogovorniki v SMC odhoda šolske ministrice tudi brez Supervizorjevega razkritja v glavnem ne bi obžalovali. Setnikar-Cankarjeva je v slabega pol leta potegnila vrsto vprašljivih potez in je nedvomno sodila med najšibkejše člene sedanje vlade. O potrebnosti izbire novega ministra za izobraževanje so v krogih blizu Cerarja v preteklih tednih sicer že razmišljali, a so hkrati ugotavljali, da bi bila za SMC boljša rešitev, če bi se lahko premier ob zamenjavi koga od ministrov iz lastne stranke zahvalil še komu iz kvote koalicijskih partneric. Odhodi zgolj ministrov SMC bi namreč tudi zaradi nedavnega odstopa Jožefa Petroviča in kopice težav pri iskanju gospodarskega ministra še utrdili ocene, da ima pri izbiri kadrov največ težav prav največja vladna stranka.
Če torej odstop Setnikar-Cankarjeve vodilnih članov SMC ni razžalostil, pa je razlog, zakaj je morala ministrica oditi, za stranko in še zlasti za njenega predsednika sila neprijeten. Ekscesno visoki zaslužki posvečenih so namreč tema, za katero je javnost zelo občutljiva. Poleg tega se (ponovno) odpira tudi vprašanje visokih Cerarjevih prejemkov, ki jih je iz javnih sredstev – resda ne od fakultete, kjer je bil zaposlen – dobival kot samostojni podjetnik. Sladka marmelada dodatnih zaslužkov pa bo, če parafraziramo sobotno Cerarjevo metaforo, vsaj del sindikatov nedvomno spodbudila k novim zahtevam glede plač javnih uslužbencev. In ne gre dvomiti, Karl Erjavec bo v izsiljevanjih prejemkov za upokojence zagotovo še glasnejši.
