Bolj začinjeno z dodatno pozornostjo je bilo nadaljevanje zgodbe o uspehu z Andrejo Grašič - Koblar. To je bila v veliki meri zasluga družinskega projekta. Za počasnejšo prepoznavnost je še več razlogov. Eden od teh je povsem v človeškem karakterju. Biatlonsko-tekaška srenja je karakterno bolj introvertirana, zanjo niso značilna evforična izražanja čustev. Vse je bolj umirjeno, bližje naravi. Tak kot je šport. Za odmevnejše lovske zgodbe v novejši dobi ima velike zasluge Jakov Fak. Ne zgolj z uspehi. Z zgodbo, pojavo, pristopom pritegne množice. To ni prišlo samoumevno.
Samo na spletnem profilu se je doslej že prikupil več kot 75.000 »všečkarjem«. Po zaslugi genialnega, talentiranega, garaškega fanta šampionske miselnosti iz Mrkopalja je slovenski biatlon že v središču pozornosti tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu. Ker (ne)uspehe dojema in pospremi zelo naravno, v duhu lovca iz Gorskega Kotarja, nad sabo nima bremena uspeha za vsako ceno. Če ne bo svetovni prvak, se svet ne bo podrl. Še najbolj bi ga lahko žrle napake, ki ga bi stale točk svetovnega pokala. Tekme štejejo tudi v sklop zime. Jakov zavzema tolikšen delež pozornosti, da bo marsikdo prezrl, da zraven ni Teje Gregorin, ki je od leta 2007 na največjih tekmovanjih nanizala izjemen niz zaporednih uvrstitev. Da se za bronasto Tejo ne vali večje zanimanje, je razlog v veliki meri iskati tudi v karakterju. Še najbolj bo te dni najboljšo biatlonko pogrešal glavni trener Uroš Velepec. Je le osrednja osebnost, na kateri je po lanski sezoni obdržal svoj status. Glede na stanje v slovenskem biatlonu ga realno ne more obdržati še naprej. Kar koli bo že z uspehi v Kontiolahtiju. Ne glede na karakter.
