O oskarjih, nagradah Ameriške filmske akademije, ne le da ne drži nobeno pravilo, če bi ga poskušali izpeljati iz relacije med nominacijami in dejanskimi dobitniki zlatih kipcev, marveč se ni mogoče zanesti niti na stavnice: letos se je o najboljšem filmu največ stavilo na Fantovska leta, zaslužili pa so le tisti, ki so stavili na Birdmana. Ta film mehiškega režiserja Alejandra Gonzaleza Iñarrituja je namreč zmagovalec letošnje, doslej 87. podelitve oskarjev, ki je v nedeljo zvečer potekala v losangeleškem Dolby Theatre. Birdman je osvojil štiri oskarje, za najboljši film, najboljšo režijo, najboljši izvirni scenarij (scenaristi so Iñarritu, Nicolas Giacobone, Alexander Dinelaris in Armando Bo) in najboljšo fotografijo (Emmanuel Lubezki). Prav toliko kipcev je pospravil film, ki si je z Bridmanom delil že število nominacij (devet), torej Grand Budapest hotel Wesa Andersona: dobil je oskarje za scenografijo (Adam Stockhausen in Anna Pinnock), kostumografijo (Milena Canonero), za masko in oblikovanje pričeske (Frances Hannon in Mark Coulier) ter za najboljšo izvirno glasbo (Alexander Desplat).
Potem ko je kipca za najboljši film in režijo pobral Birdman, Fantovskim letom Richarda Linklaterja, naj so še tako imenitna, ni ostalo prav veliko oziroma so osvojila tisto, kar so edino še lahko: oskarja za najboljšo igralko v stranski vlogi – Patricia Arquette, ki igra zdaj ločeno zdaj znova poročeno, spet ločeno in spet poročeno mater, trdno in prav nič sentimentalno na strani svojih otrok. Povsem nasprotna, naravnost represivna je »očetovska« vloga jazzovskega dirigenta in pedagoga v Ritmu norosti Damiena Chazella, toda J. K. Simmons je v njej tako imeniten, da mu ni mogel uiti kipec za najboljšo stransko vlogo. Ritem norosti, o mladem bobnarju v rokah diktatorskega dirigenta, je osvojil še oskarja za montažo (Tom Ross) in mešanje zvoka (Craig Mann, Ben Wilkins in Thomas Curley).
V glavnih vlogah sta bila nagrajena Julianne Moore za vlogo profesorice lingvistike, ki zboli za alzheimerjevo boleznijo v filmu Še vedno Alice v režiji Richarda Glatzerja in Washa Westmorelanda, in Eddie Redmayne za vlogo britanskega znanstvenika Stephena Hawkinga v romantični biografski drami Teorija vsega v režiji Jamesa Marsha.
Film Selma v režiji Ave DuVernay, zgodovinska drama o črnskem boju za volilno pravico in Martinu Luthru Kingu, je dobil samo oskarja za najboljšo skladbo, za katero je osvojil že zlati globus. Po enega oskarja sta pobrala tudi filma Medzvezdje Christopherja Nolana – zasluženega, za najboljše posebne učinke, in Ostrostrelec Clinta Eastwooda – za montažo zvoka; toda Ostrostrelec je kot »globoko patriotski« ali »osupljivo propagandni« film med vsemi, ki so bili nominiranimi za najboljši film, na najboljši poti, da postane velika uspešnica.
Režiserka Laura Poitras, ki je že nekaj časa pripravljala film o nadzorovalni mreži, je leta 2013 prejela skrivnostno elektronsko sporočilo neznanca, ki se je predstavil kot Citizen Four in ji ponujal insajderske informacije o nezakonitih prisluškovalnih praksah ameriške Nacionalne agencije za varnost (NSA). Potem je v družbi raziskovalnega novinarja britanskega Guardiana Glenna Greenwalda odpotovala v Hongkong, kjer se je srečala z neznancem, ki se ji je predstavil kot Edward Snowden. Z njim je posnela več pogovorov, ki so postali podlaga za film Citizen Four, ki je osvojil oskarja za najboljši celovečerni dokumentarec. In ko bi oskarja za najboljši tujejezični film namesto IdePawla Pawlikowskega osvojil ruski Leviatan Andreja Zvjaginceva, bi letošnjim oskarjem lahko samo ploskali.
Oskarja za najboljšo režijo je Iñarrituju izročil igralec Sean Penn, ki je ob tem rekel: »Kdo je dal temu kurbinemu sinu zeleno karto?« Dvorana niti ni bila toliko osupla, kot se je smejala, toda na spletu je nemudoma ogorčeno završalo, celo tako hudo, da je moral Iñarritu pojasniti, da sta s Pennom, ki je igral v njegovem filmu 21 gramov, dobra prijatelja.
Alejandro G. Iñarritu (rojen leta 1963 v Ciudadu de Mexicu) je res vražji režiser, ki je z vsakim svojim filmom, naj bo mehiški, ameriški ali španski, osvojil kakšno veliko nagrado: za Pasje ljubezni (2000) je dobil nagrado mednarodne kritike v Cannesu in nominacijo za najboljši tuji film, s filmom 21 gramov (2003) je sodeloval na beneškem festivalu, ki je nagradil igralca Seana Penna, za Babilon (2006) je Iñnarritu prejel zlato palmo za režijo v Cannesu, v Hollywoodu pa osem nominacij, film Čudovito (2010), ki je nastal v španski produkciji, pa je bil spet nominiran za najboljši tujejezični film. In končno največji triumf, Birdman, film o igralcu Rigganu (Michael Keaton), nekdanji hollywoodski zvezdi filmov s stripovskim superjunakom človekom ptičem, Bridmanom, ki pa se zdaj namerava vrniti na sceno v povsem drugačni podobi – kot resen gledališki umetnik. In že zato, ker gre za tako radikalen preobrat, celo neke vrste karierno revolucijo, zadeva seveda ne more potekati brez težav. Skoraj ves film se dogaja v gledališču, kljub temu pa daje tako vrtoglav vtis, kot da leti na birdmanovskih krilih. Kar je tudi učinek izredno gibljive kamere, ki je vse reze utopila v osupljivem toku podob in zvokov, kratkih scen, nabitih z energijo, vselej na robu norosti in energetskega kratkega stika ali preskoka v drugo fizično ali mentalno stanje. Ampak zanimiv oziroma bistven je učinek, ki je prav edinstven, to je namreč nič manj kot fuzija filma in gledališča, fuzija, v kateri se film utopi v gledališču in gledališče v filmu.
