Zdajšnji, dva- ali trikratni prosti vstop na leto, tega problema ne more rešiti. Z zavistjo opazujejo naši kulturni menedžerji kulturnejša okolja velikih evropskih in severnoameriških mest, kjer se pred muzeji z odmevnimi in plačljivimi razstavami ustvarjajo tudi večurne čakajoče vrste obiskovalcev.
Da bi bilo lahko drugače, me je povsem prepričal letošnji obisk ob kulturnem prazniku v ljubljanski Narodni galeriji, kjer so se, zlasti še na najmlajše obiskovalce, izjemno temeljito pripravili. Veselje je bilo gledati, kako so najmlajši z odprtimi očmi prisluhnili izjemno privlačnim razlagam in s kakšno kar neverjetno vnemo so risali, barvali, zlagali.
Ob tem sem se spomnil na odmevno angleško promocijsko akcijo iz sedemdesetih let. V imenu velikanov likovne umetnosti so javnost s faksimili Botticellijevega, Rembrandtovega, Picassovega in Moorovega podpisa vabili na brezplačen ogled galerijskih in muzejskih zbirk.
V neoliberalno naravnanem svetu to danes, razen v londonski Nacionalni galeriji, velja le še malokje, ali pa praviloma le še prvo nedeljo v mesecu ali podobno. Pa vendar: stroški vzdrževanja galerij in priprav razstav niso v nobenem sorazmerju z zbranim denarjem od vstopnin, zlasti zaradi šibkega obiska, in to ne le pri nas.
Ali ne bi bilo smiselno in v interesu dviga potrebne likovne osveščenosti in senzibilnosti v vedno bolj oglasno onesnaženem in degradiranem okolju takšno hvalevredno akcijo sprožiti tudi pri nas? Preveriti bi bilo potrebno, katera od možnih opcij je realna: brezplačen vstop za družine z malimi otroki, ali minimalni simbolični znesek 2 evra, ali še najbolje, brezplačen vstop za vse obiskovalce vsako prvo nedeljo v mesecu, kot je to v večini držav.
Tako vložena minimalna sredstva bi se nam kmalu večkratno povrnila: s prihodnjimi generacijami, ki bi bile za obiske razstav bistveno bolj zainteresirane, kot so te danes, zlasti pa bolj občutljive in odgovorne do prihodnje podobe okolja zaradi njegove vedno bolj stopnjevane oglaševalske polucije.
Poznana je zgovorna anekdota o tem, kako je neka mati spraševala znanega švicarskega pedagoga Pestalozzija, kako naj vzgaja svojega otroka, pa jo je najprej vprašal, koliko je ta star. Ko mu je odvrnila, da tri mesece, ji je z obžalovanjem odvrnil: »Žal, gospa, prišli ste tri mesece prepozno!« Za naš jutri še morda ni prepozno, je pa res že skrajni čas, da razen besed tudi kaj dejansko ukrenemo!
Grega Košak, arhitekt
