»Po petih letih selektorskega dela sem se odločil za nepreklicni odstop. Z njim želim odgnati pritisk na hrvaško rokometno zvezo, na svoje in naše igralce, še najbolj pa nase in svojo družino, ki vse to zelo težko prenaša. Imel sem podporo zveze, toda količina javne kritike je bila preveliko breme zame in za mojo družino,« je med drugim v odstopni izjavi zapisal Slavko Goluža z vzdevkom Keta, ki je imel veljavno selektorsko pogodbo s hrvaško zvezo do poletja 2016. Zdaj 43-letni Goluža je bil med letoma 2006 in 2010 pomočnik takratnega selektorja Lina Červarja, zadnjih pet let je to vlogo opravljal samostojno, v eni ali drugi vlogi pa je bil kar na enajstih velikih tekmovanjih (OI, EP, SP).
Po klubskem trenerstvu v Siscii iz Siska in Zagrebu je v reprezentanci Hrvaške začel kot Červarjev pomočnik (vmes je leta 2008 postal tudi podpredsednik hrvaškega olimpijskega komiteja), nato pa je krenil na samostojno selektorsko pot. Vrhunec je dosegel med januarjem 2012 in januarjem 2013, ko je v manj kot letu dni osvojil tri kolajne na treh velikih tekmovanjih – vse tri bronaste: EP 2012 v Srbiji, OI 2012 v Londonu in SP 2013 v Španiji. Toda po treh uspehih je sledilo črno obdobje brez kolajn na velikih tekmovanjih, ki je zapečatilo njegovo selektorsko pot. Na lanskem EP na Danskem je Hrvaška osvojila četrto mesto, na nedavnem SP v Katarju pa šele šesto, kar je najslabša uvrstitev Hrvaške med njegovim petletnim selektorskim mandatom.
Sklepanje kompromisov na vse strani, preveliko zaupanje do starejših in izkušenejših igralcev, kratki stiki z zvezdniki (na primer z Ivanom Balićem), nezaupanje v mlade, pozne reakcije na klopi, preveliko ubadanje z mediji, premajhna osredotočenost na stvari v reprezentanci in okoli nje, trdoglavost – to so domnevni največji grehi, ki mu jih očitajo hrvaški mediji in javnost. A na stran zdaj že nekdanjega selektorja se je postavil tudi predsednik zveze Sandi Šola: »Bil je blizu še večjim dosežkom in vse bi lahko bilo še uspešneje. A cilje, ki smo jih postavili pred njega, je dosegel. Svoj delež krivde pa seveda nosijo tudi igralci, kajti selektor ne more igrati in dosegati golov. Ni mi všeč, da ga kot enega največjih športnikov v naši zgodovini javnost gleda tako negativno, saj si tega ni zaslužil. Le poglejte njegove igralske in trenerske dosežke.« Goluža, rekorder z 246 nastopi v reprezentančnem dresu Hrvaške, ki je zaposlen na hrvaški zvezi kot inštruktor za moški rokomet, naj bi svoje delo nadaljeval z mlajšimi selekcijami, njegov najverjetnejši naslednik pa naj bi bil Zvonimir Serdarušić - Noka (pomočnik Petar Metličić). Več bo morebiti znanega že po današnjem sestanku vodstva zveze z legendarnim Ivanom Balićem v Nemčiji, novopečenim koordinatorjem vseh moških reprezentančnih selekcij na Hrvaškem. Da, s tistim Balićem, s katerim je imel Goluža (skupaj sta tudi igrala) kopico besednih sporov in ki ga je pred dvema letoma v nikoli pojasnjenih okoliščinah umaknil iz izbrane vrste.
Goluža, rojen v Pješivac-Kuli v občini Stolac v Bosni in Hercegovini, je odraščal v Metkoviću, kjer je končal osnovno in srednjo šolo. V tamkajšnjem klubu Neretva je sprva treniral nogomet (njegov trener je bil oče hrvaškega reprezentanca Darija Srne), nato pa izmenično – vsakega po en teden – še rokomet. Kmalu se je odločil za slednjega in kot srednji zunanji igralec naredil uspešno kariero, med katero je poleg Metkovića (dvakrat) igral še za Zagreb (prav tako dvakrat; z njim je v letih 1992 in 1993 postal tudi prvak Evrope), madžarski Veszprem, nemški Lübbecke in francoski PSG.
Ko je pri 17 letih javno govoril, da bo igral za rokometno reprezentanco Hrvaške in da bo njen kapetan, je bil tarča posmeha, a njegove napovedi so se uresničile. Že pet let kasneje je osvojil prvo kolajno na velikih tekmovanjih (bron na EP 1994 na Portugalskem), sledili sta dve zlati olimpijski odličji (Atlanta 1996 in Atene 2004), naslov svetovnega prvaka na Portugalskem 2003 in srebro na SP 2005 v Tuniziji. Leto pozneje je na EP v Švici končal reprezentančno kariero (istega leta tudi klubsko v dresu Zagreba) in se pri 35 letih podal v trenerske vode.
Že kot igralec se je angažiral tudi na političnem področju, aktivno je podpiral HDZ (Hrvatska demokratska zajednica). Nastopal je tudi v strankinih predvolilnih spotih in bil član liste HDZ za Metković, na predsedniških volitvah leta 2009 pa je javno podpiral Andrijo Hebranga. Na obtožbe, da ga je prav HDZ po politični liniji postavila za selektorja, je jezno odgovoril: »Ali je HDZ osvajala tudi vse moje kolajne in zmagovala namesto mene? Ali je odigrala vse moje tekme in dobila vse moje modrice in zlome? Nimam prav nobenih političnih ambicij. Imam samo državljansko pravico do politične opredelitve in v tem ne vidim nič slabega in spornega. Nikoli ne delim ljudi glede na njihovo politično prepričanje, pogosto pa pravim, da je moja stranka – rokomet.«
V zasebnem življenju je doživljal vzpone in padce, pred dvema letoma pa naj bi žena Iva in 11-letni sin Ivan celo spakirala kovčke in se izselila iz skupnega doma. Še več: po pisanju hrvaških medijev naj bi kmalu zatem stekel tudi ločitveni postopek, a Goluža je ostal z družino in svojo zasebnost ves čas uspešno skrival pred javnostjo. Ni pa mogel skriti navdušenja na OI 2012 v Londonu, potem ko je Hrvaška v skupinskem delu visoko premagala Srbijo (31:23). »Nič nam ne more pokvariti tega čudovitega dneva. Pokazali smo, da smo na nevtralnem igrišču precej boljši od Srbov. Ta zmaga me spominja na film Nevihta,« si je Goluža privoščil primerjavo tekme proti Srbiji z vojaško operacijo Nevihta med vojno na Hrvaškem. Takoj se je oglasila slavna igralka Angelina Jolie, ki se je med snemanjem filma V deželi krvi in medu delno spoznala tudi s (po)vojaškimi razmerami na Hrvaškem in področju nekdanje Jugoslavije: »Zgrožena sem nad njegovim komentarjem. Nekateri ljudje so očitno povsem zgrešili bistvo olimpijskih iger. Nacionalizma se nikoli ne sme mešati z domoljubjem.«
