Tudi sam nisem zdržal do konca, kajti poslej so si sledile zgolj bolj ali manj nedvoumne kritike »absolutne« svobode govora, vse v stilu: svoboda da, a zgolj če ne žali čustev religioznih ljudi. Poslušalstvo je bilo torej deležno še ene doze običajnega moralističnega zgražanja in odkritega žuganja, ki je bilo v ne tako davni preteklosti čisto običajno, le da so bile takrat na obsežnem meniju še sankcije, podobne tistim, ki so doletele ustvarjalce francoskega satiričnega časopisa. V oddaji so preostali govorniki, mogoče nehote, izpostavili tudi preprosto dejstvo, ki ga poskušajo nekateri relativizirati, nekateri pa prikriti: religija je tisti prostor duhovnosti, ki ima posebne privilegije.
Poleg oprostitve plačevanja davkov in bogatih državnih dotacij naj bi bila religija izvzeta tudi iz dela običajne ekonomije simbolne komunikacije, na primer kritike, humorja, satire in odkritega posmeha. Danes se lahko ponorčujemo iz vsega v vesolju: političnega prepričanja, glasbenega okusa, intelektualnih zmožnosti, iz oblačilnih in prehranjevalnih navad, odnosa do znanosti itd. – iz dejanj ali prepričanj, ki temeljijo v religioznem, pač ne! Trdno sem prepričan, da za to ni nobenega dobrega argumenta.
Ugovor, da gre pri religioznem prepričanju za posameznikova najgloblja, najpomembnejša intimna prepričanja in se jih zato ne smemo dotikati, ne drži vode, saj temelji na piškavih temeljih, katerih ključna postavka je teza, da je religioznost najvišja duhovnost oziroma da so te vsebine najpomembnejše in najgloblje. Pa to drži? Religioznost je v resnici zgolj eno izmed glavnih duhovnih področij; obstajajo še vsaj tri: umetnost, znanost in filozofija. In katera izmed naštetih duhovnosti, vključno z religijo, je najvišja? Vse in nobena!
Če vprašamo protestirajoče v muslimanskih deželah in recimo gospoda Capudra, je to religija, če vprašamo povprečnega znanstvenika, je to znanost, če umetnika, verjetno umetnost, če filozofa, filozofija, itd. Vsi imajo prav! Zato lahko kar zapišemo preprosto pravilo, prvi univerzalni duhovni zakon: od absoluta, ki je neskončno daleč, smo vsi (papež, ateist, animist, harekrišnovec, musliman itd.) enako oddaljeni. Pika.
Zato ne more biti posameznikovo religiozno prepričanje nič bolj zaščiteno od prepričanja kakega filozofa, znanstvenika, umetnika. Še posebno ne zato, ker v primerjavi s filozofom, znanstvenikom ali filozofom posameznikova religiozna izjava širšo javnost, se pravi sodobnike, ki ne delijo istega prepričanja, postavlja v apriorno podrejeno pozicijo. Ne postavlja samoomejujočih, parcialnih tez, kot jih recimo znanost, ki za vsako tezo izpostavi pogoje, v katerih »deluje«, in jih s tem relativizira, ampak univerzalistične, totalitarne teze, ki naj bi veljale absolutno, za vse čase in primere.
Naj to ilustriramo z rahlo karikiranim primerom: če nekdo javno trdi, da je svet nastal iz kurjega drekca, po katerem je s kurjim parkljem pobrskala Velika Kokoš, postavlja tezo, s katero dejansko ni mogoče polemizirati, čeprav je namenjena tudi vsem tistim, ki v takšno moč kurjih parkeljcev in v takšen proces nastanka sveta ne verjamejo. Ker polemika ni možna, so vsi naslovljenci popolnoma upravičeni do tega, da se iz takšnih tez tudi ponorčujejo. Drugega orodja niti nimajo!
Ko (in če) bodo institucionalizirane religije sestopile z vzvišene pozicije »najvišje« duhovnosti – takšen vzvišen odnos je g. Teršek popolnoma upravičeno očital tudi g. Capudru –, bo uplahnila tudi moč univerzalističnega diskurza, ki vsako kritiko ali norčevanje razume kot upor »podrejenih« diskurzov in jih poskuša na tak ali drugačen način utišati, onemogočiti. Brez moči bi v tem primeru ostali tudi vsi tisti, ki mlade ljudi vzgajajo v slepo sovraštvo do drugače mislečih.
Verjetno ključni pogoj te spremembe je v resnici preprost, čeprav ne lahko izvedljiv: iz večine svetih knjig bi religiozni apologeti morali odstraniti številne moralno in etično nesprejemljive odlomke, ki jih ni mogoče upravičiti z nobeno kontekstualno akrobatiko, predstavljajo pa čisto legitimen izgovor vsem ortodoksnim skrajnežem, vsem nestrpnežem. Na začetku vseh božjih zapovedi vseh religij pa bi moral biti zapisan prvi univerzalni zakon duhovnosti. Pa ga ponovimo: od neskončno oddaljenega absoluta smo vsi enako daleč. Kot so enako daleč morebitne satirične osti, na katere bi moral vsak odrasli zemljan, ne glede na versko prepričanje ali svetovni nazor, odgovoriti zgolj z istimi sredstvi. Ali s smehom!
Robert Lozar, Črnomelj
