Komplimenti. Anuška Delić, Erik Valenčič, Meta Roglič in Peter Lovšin so žrtve prejšnjega režima. Zgodovinska četverica pa molči. A živimo v Azerbajdžanu? To ne bi bilo tako neprijetno, če se ne bi že na javni televiziji slišale ideje, da morajo novinarji skrbeti za državne skrivnosti in pomagati obveščevalnim službam skrivati občutljive informacije pred javnostjo.
Prišlo je do strašnega nesporazuma. Država je dolžna imeti obveščevalne službe pod nadzorom in sama skrbeti za varovanje svojih skrivnosti. Zato plačujemo davke in prenašamo norosti predsednikov vlad in države, v upanju, da med blodnjami tudi opravljajo svoje delo. Novinarji pa smo dolžni državo ovirati pri širjenju prostora državnih skrivnosti in nagajati obveščevalnim službam pri skrivanju občutljivih informacij pred javnostjo. To vedno. Še prav posebej besno pa, kadar so obveščevalne službe inštrument političnih strank, ki sanjajo o komplotih.
Pri teh rečeh sta patriotizem in spodobnost obrnjena na glavo. Naš posel je, da državo pokažemo kot golo in na ogled postavimo njene organe. V novinarstvu je to indeks zdrave pameti, profesionalnosti in skrbi za državljansko skupnost. Država, njene službe, inštrumenti, parlament in ves ta cirkus niso partner novinarstva. Partnerska razmerja med politiki in novinarji so nenaravna. Nočemo, da nam uradniki pomagajo. Mi cenimo državo, če nam otežuje posel. Skrivajte svoje papirje. Ne bomo vdirali v sefe v pisarnah in jemali dokumentov. Tega v resnici niti ne znamo. Nismo se naučili, ker smo sprejeli, da je to protizakonito. Nič na svetu pa nam ne prepoveduje, da objavimo informacije, ki smo jih dobili po vseh drugih poteh, in presodimo, da bolje živijo na svetlobi kot v vlažnih kleteh obveščevalnih služb. Če jih imamo, smo mi opravili svoje delo, država pa ne. Sodite svojim uslužbencem. Zakaj je tako? Zato, ker v nasprotnem primeru država konča na evropskem sodišču za človekove pravice in mora plačati kazen, vsi državljani pa smo osramočeni.
So še bolj resni razlogi. Pravkar je izšla knjiga Dnevnik iz Guantanama izpod peresa Mohameduja Ulha Slahija, ki ga je ameriška obveščevalna služba pred 13 leti ugrabila na poti iz Kanade domov v Mavretanijo, češ da je terorist. Že med prvim zaslišanjem so agenti prišli do sklepa, da je nedolžen, vendar so ga predali Jordaniji, da bi ga malo mučili. Od tam so ga preselili v Afganistan v letalsko bazo Bagram, kjer so ga mučili še naprej. Od tam so ga poslali v Guantanamo, kjer je med mučenji priznal vse, kar so mu narekovali. Dali so mu piti slano vodo, ga zvezali in peljali na morje, kjer so ga tri ure pretepali, potopljenega v kad z ledom. Spotoma je več vojaških sodišč ugotovilo, da je šlo za nesporazum, da so priznanja neveljavna in da bi ga morali spustiti. Vendar je še vedno zaprt v Guantanamu.
Napisal je dnevnik, v katerem je opisal svojo pot od enega mučilišča do drugega. Vojaške in civilne obveščevalne službe so objavo spominov preprečevale šest let, češ da razkrivajo velike državne skrivnosti. Knjiga je zdaj izšla z 2500 cenzorskimi posegi. Njegova odvetnica Nancy Hollander pravi, da je popolnoma nedolžen: »Mohameduja nikoli niso ničesar obtožili. Ni nobenega zločina, za katerega bi mu lahko sodili. Ne gre za to, da niso našli nobenega dokaza proti njemu. Proti njemu nikakršnih dokazov o ničemer sploh ni.« O vsem tem nismo nič vedeli. Niti tega, da je zaprt. Obveščevalne službe in država so vse to skrivale kot vojaško skrivnost, ki lahko ogrozi varnost države.
Kakšno zvezo ima to z nami? Marsikatero. Zdaj se že mlajši člani parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb hvalijo, da so bili v Washingtonu na izpopolnjevanjih, kjer so jim agenti CIA predavali o domoljubju. Na tem terenu prenos veščin in znanj nikoli ni bil problem. Mohamedu je mednarodni standard zaščite državnih interesov.
Ta pa prizadene nas vse. Edino, kar bo prišlo iz napada na Charlie Hebdo, bo zahteva po povečanju pooblastil, večji stopnji tajnosti postopkov, restriktivni zakonodaji in splošni represiji. Represivne službe sodelujejo med seboj in ena drugi pomagajo pri skrivanju svojih dejavnosti pred javnostjo. Vežejo se na najbolj mračnjaške politične sile. Med norostjo, ki muči nedolžne, in državljani stoji bolj malo ovir. Inteligentno novinarstvo je ena od njih. Jaz četverico poznam. To so pametni ljudje, ki vedo, kaj delajo.
